Vaje 2

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vaje, 2. letnik
Simon Jenko
Spisano: 1855
Viri: Kazalo:Jenko Vaje 2.djvu
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Besedilo itd.[uredi]

[-]Tušek

modroslovec

V Ljubljani v avgustu 1855. [-] [-] [-]K "Tihotapcu."

Jenko Vaje 2.djvu

I. Tušek

[-]

VAJE.
V. Bril V. Mandelc
Erjavec I. Tušek
S. Jenko V. Zarnik

[-] [1]==Dan Slovanski.==

Prišel bo odmenjeni čas,
Ko bode razlegal se glas
Od krajev, kjer solnce izhaja
Do krajev, kjer solnce zahaja,
Ko klical Slovane bo skup
Od krajev vsih vojskini hrup:

Na vojsko, junaci, na bor!
Na černe osvete pomor!
Kar Laba vas je porodila,
Kar Donava močna gojila,
Vi vsi, kar napaja vas Don
In kar vas preživlja sedlon;

Vsi čujte grometi na glas:
Prišel je odmenjeni čas!
Od krajev, kjer solnce vzhaja,
Do krajev, kjer solnce zahaja,
Kar nosi Slovana imé,
Naj složno poda si roké!

[2]

V potocih preliva se kri!
Le zemlja, ki prejšnje si dni
Kri hrabrih očetov popila,
Se s trupli njihovim' gnojila,
Sovražnikov kervco popij,
Sovražnikov trupla pokrij!

Nad černimi grobi vesel
Slovan bo zastave razpel,
God svobode bode praznóval,
Svetá bo straném oznanóval
Veselega petja odglas:
Da tu je odmenjeni čas!


Tihotapec.

(Novela Spis. Mandelc.)
I

Kaj? ali prav slišim? Ti se prederzneš mojo hčerko snubiti, in ti, nesramna hči se prederzneš berača ljubiti? Sim ti le zato pomagal to biti, kar si, da boš zdaj mojega edinega otroka motil? O med tabo in ono je brezen večji kot med Lazarom in bogatim možem! Kje imaš kaj dedov plemenitih, ki še morebiti imena svojega deda ne veš? I poglej na rojstno drevo svojih očetov. O času Karola Vélikega ima korenino svojo, i jaz, ki sem zadnji tega rodu, bi hotel hčerko beraču dati i oskruniti rod? Beži izpred mojih oči, in ne pokaži se več, ti nehvalež [3]než, i ti, Ana, ne misli mi nanj, ako hočeš, da te ne zadene šiba očetove jeze!

Preljubi oče, izdihne Ana, na kolena podši i očeta objemši, ne bodite tako terdoserčni, saj nočete nesreče svojega otroka!

Ali boš ti meni zapovedi predpisovala, zarežé oče, ali si boš ti po svoji glavi moža volila? — Nikdar ne, jaz ti ga bom dobi, i kmalo, le besedice ne boš čerhnila, jaz sem tvoj oče, jaz ti imam zapovedovati. O kdo bi bil mislil, da me bo moja lastna dobrota tepla. Podpiral sim ga, da mu ni treba na polju se truditi, ali v gojzdu s sekiro živeža si iskati, in zakaj? zato, da mi zdaj mir mojih sivih dni kali i serce moje hčere z mrežami zapeljivosti openkljati hoče.

Dragi gospod, jame Ivan, saj ste vender vidili, da sim vas vse svoje dni kot svojega druzega očeta častil i ljubil, i da nikdar mervice tacega storil nisim, kar bi po vaši volji ne bilo. Pa kdo more svojemu sercu zapovedovati. Od otročjih let ste naju pustili skupaj živeti, se ve de le kakor otroka, ali kako bi bilo mogoče, da bi prijateljstvo, ki je pri šalah otročjih najne serca sklenilo, v letih mladenčevih v gorečo ljubezen se spremenilo ne bilo? Pa verjemite mi, dragi gospod, da sim se bojeval bolj kakor vojak na smertnem borišču, to strast v korenini zatreti. Jel sim, kakor veste, manj z Ano govorili, le redko sim se žnjo sprehajal. Vi pa ste mi to za hudo vzeli, me ošabnega imenovali i kaj sim [4]reva hotel? Da bi se bil ene nesreče, vaše jeze namreč, obvaroval, zabredel sim v drugo. Zopet sim Ano po navadi obiskaval in v kratkem času je bila sklenjena najina ljubezen. — Če ste kdaj ljubili i ljubezni moč spoznali, ne bote tako terdoserčni in naju ne bote na veke nesrečna storili!

Če sim kdaj ljubil? — Ljubil, izdihne gospod ljubil — nesrečno ljubil. Pa preč, vé černe misli, preč. V kratkem malo, iz tvojega načerta ne bo nič, nikdar nič. O le predobro vem, da te ne žene ljubezen, mojo hčerko snubiti, ampak le želja moje posestvo si prilastiti i v lenobi je zapraviti. Pač vem, kako težko čakata na mojo smert, pa motita se: moji lasje so sicer sivi, ali moje kosti so še terdne i dokler se mi le en ud gibati more, hči Pustograškega grofa sopruga beraška ne bo!

Z zobmi škripaje je Ivan pri teh besedah kot na ternji stal, i gotovo bi se ne bil zderžal nad starega gospoda planiti i v dvoboju svojo nedolžnost izkazati, ko bi mu sivi lasje gospodovi in misel, da je njegov nar veči dobrotnik, branili ne bili. Pa ko se zopet berača imenovati sliši, udari z nogo ob tla, da se visoke okna starega grada, kot pajčevine potresejo in Ana, ki je na levi strani očetovi stala, na stol pade.

O še tega se manjka, reče terdo grof, da boš v moji lastnini razsajal. Izpred oči, ako hočeš, da ti moje akoravno slabe roke, poti po stopnjicah ne pokažejo. I ti, Ana, v svojo so [5]bo i dokler te ne pokličem, ne prikaži se pred moje obličje!

Ne stopnje iz mesta, zagromi Ivan, ki mu jeza ni pripustila se dalje deržati, ter stopi med njo in očeta, dokler svojih gerdih besed zoper me ne prekličete! Kdaj ste zapazili v meni le nar manjši željo do našega posestva, le nar manjši misel zoper vaše življenje.Govorite in ne mislite, da če nisim plemenitnega rodu, ampak le sin grajskega čuvaja, da nimam zato manj občutljeja za čast, kakor vi, i čeravno ne morem dedov iz Karlovih časov našteti, imam v nedrju serce, ki ga ne plemenitaži, rojstno drevo i čeda slavnih očakov, temuč pogum i čisti občutki navdihujejo.

Bomo vidili, kdo ima v gradu zapovedovati, reče z debelim glasom gospod i hoče vstati i strežaja poklicati, ali z močno roko ga Ivan v naslonilni stol nazaj potisne z gromečimi besedami: Ne stopinje skozi vrata!!

Kar plane gospod, jeze vnet, iz stola, porine Ivana, ki se tacega napada ni zavedil, s krepko desnico na stran, skoči v vogel sobe, potegne meč, ki je na kljuki visel i po Ivanu mahne. Hitro sicer se Ivan umakne, pa vender ga na levico rani, pa k sreči le lahko. Divji zveri enak plane nad gospoda, mu izbije meč iz roke i nad glavo mu zasukavši, mu ga hoče v oserčje zabosti. Kar ga Ana, ki je nevarnost očetovo zagledavši, priskočila, krepko za roko zagrabi da meč, ki je v očetove nedri, [6]je namenjen bil, v steno rine i se z votlim donenjem razterni. Ivan se oberne i ko Ano bledo za sabo stati ugleda, skoči kvisko z besedami: "Vse drugači, ali pa nikdar več" plane skozi vrata Pustoga grada.

(Dalje sledi).

Čertici[uredi]

(Sp. V. Bril.)

Človeško serce je kaj podobno konduktorju pri električnici: kadar mu je življenje jasno in ga obdaja čist zrak, mu nar manjši nagib izbudi tlečo iskro, tode kadar ga megle in sopari obdajajo, mu vzvodijo vse iskre, nest, ves ogenj in zastonj se boš trudil, le ene iskrice iz njega dobiti. -

Kaj je šola? - Šola je ledenica, v htero se mladina spravlja, da se na žarcih sveta ne otaja. -


En kosček iz življenja učenca.[uredi]

Igra v enem delu.
(Spis. I. Tušek)

Osebe: Učenec na Ljubljanskem gimnazii. Suha mošnjica njegova.

Godila se je ta resnična zgodba ob ¾ 6 nekega večera predpustne nedelje.

Učenec: O ljuba moja! Zopet bova mogla po stari navadi miserere peti. [7]Mošnj: Oh!

Učenec: Zopet sim te na suho djal.

Mošnj: Oh da, da.

Učenec: Vse je preč.

Mošnj: Žali Bog, da je res!

Učenec: Kaj je storiti, svetovaj!

Mošnj: Ne morem. Saj tudi meni možgani mešajo, kakor so se tebi njega dni, ko sim še jaz v stanju bila, te z obilnim mlekom dojiti.

Učenec: O kje so tisti srečni časi, ko sim se pod tvojim materinim varstvom na sprehod podal, tako važno, kakor mlado žebe, htero materine kopiti varujete. Pa zdaj, zdaj! - O jaz revni grešnik! Mea culpa, mea culpa! Miserere!

Mošnj: Povsod v sreči in nesreči, v kerčmi in na ulicah, na kmetih in v mestu, na polji in vgojzdu sim ti bila zvesta tovarišica, in sim ti povsod pomagala, kjer ti je sovražni vihar protil.

Učenec: Res je, da strašna resnica! - Kaj? - Takrat je bila to sicer prijetna resnica, pa zdaj je strašna, zares strašna! Kakor strašna pošast se mi misel na njega dni vriva, ko nisim nikamor brez tebe šel, svoje zveste tovarišice. Kakšni razloček med njega, ali prav za prav med nje dni, [8]in med današnjim večerom! O sramota čez sramoto! Predpust je in mošnjica me v blatu ležati pusti. O joj! prejoj!

Mošnj: Jaz nisem kriva. Ta je strupena kača v hišo priplazila se, da je jelo goreti, da si na kant prišel?

Učenec: Kaj sim mar jaz?

Mošnj: Ti ti, ki mi še slanega kropa toliko časa nisi piti dal. Kdo bi bil v stanu, toliko potov brez vse jedi opraviti. Ni bilo poprej miru, da je petelin jel peti. Kako je pa moglo drugač biti, kakor da je revni tvoj konjiček rebra kazati jel.

Učenec: Prav ti je, klepetulja. Zakaj si me toliko časa nadlegovala in težila, dasim te na veter nesel.

Mošnj: Dobro z vodo napojeni gobi veter ne škodi tako kmalo! Ko bi me bil ti tudi ako že nisi doma za pečjo sedeti hotel, obilno z vse premikavne čutnico - s cesarskim papirjem napojil in natlačil, bi mi tudi veter ne bil toliko škodil.

Učenec: Zdaj se pa moram podati. O še ta sramota!-- Te kaj zebe ljuba moja?

Mošnj: Kaj bi me ne! Ko bi se že lansko leto ne bila časih mraza vadila, bi mi ne bilo obstati.

Učenec: Tako! meni ni nič mar, če ti veter rebra brusi. [9]Mošnj: Meni je bilo pa mar zate da sim te pri kozarcu zlatega vinca grela. Nehvaležnež!

Učenec: Potolaži se, saj ti ne morem pomagati. Jaz bom sicer zdaj na sprehod šel s klavernim in pobitim sercom, tebe pa bom doma pustil, ker mi ne moreš več podpornica biti v nadlogah. Da klaverno bo serce moje zato, ker te več rabiti ne morem, pa nikar ne misli da mi je zdaj kaj mar zate. Tukaj leži! /Jo pod posteljo verže.

Mošnj: (Pod posteljo): O nehvaležni trinog, zmiram sim ti bila zvesta tovaršica, prijatlica, ljubica, ženica, - z eno besedo - vse; zdaj pa, ko nisem več za rabo, tako z mano delaš!

Učenec: Mož tudi staro, ki se žena imenuje doma pusti in si na sprehodu druge poišče.

Mošnj: Hvaležni sin svoje stare matere nikoli ne pozabi. V poznih letih se še spomni dobrot neskončnih, ki jih je iz maternih milostljivih rok prejel.

Učenec: Pa se te sramujem.

Mošnj: Hvaležni sin se ne sramuje svojega starega kraljevega očeta nikoli.

Učenec: Kaj pa čem storiti s tabo?

Mošnj: Le usmili se me in sabo me vzemi, se naju bo že kak součenec usmilil in naji pokrepčal, saj so [10]še dobri ljudje na svetu.

Učenec: Naj pa bo. (Mošnjo s palico izpod postelje zapodi). Tako - Bova že z božjopomočji poterpela, saj: Kadar žalost do verha prihupi, se veselje že glasi.
(Vtakne mošnjo v žep in odide na sprehod.)
Zagrinjalo pade.

~~**~~

Kako je lisica medveda ribe loviti učila.[uredi]

(Narodna pripovedka).
Zapis: Bril.

Enkrat je videl medved dečka, ki je pri vodi stal in ribe lovil. Šla je tudi lisica ž njim. Vpraša jo medved: Kaj pa derži ta deček v rokci in kaj dela? Odgovori mu lisica: Vidiš stric, ta deček ima na palico ternek privezan, da se mu kaka velika riba nanj ujame. Ali bi ne mogla to tudi mene naučiti ribe loviti? vpraša medved dalje. O da, mu odgovori prekanjena lisica; to je prav lahko. Pojdi tje k reki in vtakni rep v vodo in čakaj tako dolgo, da postane težak; takrat se ti bo riba nanj ujela, ti pa ga z vso silo iz vode potegni. Medved ji tako storiti obljubi. Pozno zvečer, da ga nobeden videl ni, sestopil se je ritensko k vodi in rep vanjo vtaknil. Dolgo ga je v nji deržal, ali ni mu hotel težak postati. Proti jutru vender mu je zmirom težji prihajal. [11]Ko se mu je dosti težak zdel, rukne siloma, pa o joj! voda je bila čez noč zmerznila, rep mu je bil primerznil in mogel ga je v ledu ribam zahrano pustiti.

~~**~~


Nektere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovskem[uredi]

Spis. V. Zarnik.

Naziv:
Die wärmsten Freunde des Dichters haben Hamlet als sein Meisterwerk erklärt. Wir müssen die Grenzen dieser Meinung suchen. Hamlet ist nicht das bewunderungswürdigste Werk Shakespeares aber Shakespeare ist am bewunderungswürdigsten im Hamlet.
L. Börne.

Med vladarji Rusovskega cesarstva je Peter I., od kterega zgodovinarji povedati vedo in kterega ime na velko slovi. Imenujejo ga povsod pervega moža svojega naroda in korifeja svoje dobe. Posebno nemški zgodovinarji so silo polni njegove slave in ne morejo prehvaliti, kaj je on za svojo domovino storil in celo pravijo, da bi bili Rusje brez njega še zdaj A- [12]ziatje. Pridjali so mu torej priimek Velcega. Pa vsaka ima svoje dobro začertane meje. Naša naloga je te meje zaznamovati. Če se mi kakšni navadni moči začudujemo, se ne tam, kjer se je začela, temveč kjer se je nehala. Znana so dela Petra vsemu svetu, zatorej jih ni treba tukaj omeniti, in da kažejo, da je Peter res reči storil, od kterih se prednikom njegovim nikoli še sanjalo ni in zasluži zategavoljo ime Velikega. Njegove misli in nameni so bili sami na sebi dobri in hvalevredni, bili so nameni vsakega junaškega in za svojo domovino vnetega vladarja, mislil je svoj narod pripraviti na stopnjo sosedov, posebno Holandijanov in Francozov, mislil ga je namreč "civilizirati". Ali viža in pripomočki, po kterih je mislil svoj cil in konec doseči, niso bili ravno slave polni. On svojega naroda in časa ni razumel, ni mu bilo znano, da ima vsak narod svoje izvirne misli, šege, nade in želje, mislil si je, če se njegovi Rusje le čisto obujejo, nemške hlače, francozke baroke in frake nosijo, po angleski zavratnike si otvezajo, že so omikani narod - ni pa pomislil po tem, da si je same opice naredil. Delal je skoke in puščal za sabo grozne jame, ktere se šele dandanašnji po časi zasipljejo. Šel je kaj dalječ in v časih je še v smešno zašel, postavim, da so prestavi svetega pisma (se ve, v kakšnem jeziku) tudi holandijanski in nemški original, in vsak, ki si ga je hotel omisliti v [13]domačem jeziku, si ga je mogel tudi v unih dveh jezicih, ker rekel je, da zraven se, kdor pazno prebira, tudi teh dveh jezikov nauči. Storil je nar dalji stopnjo in prederznil se je zapustiti staro Moskvo, mati, celega Rusovskega in ne rečem preveč vsega Slovanstva, in namesti nje gnjezdo sozidati, ki nima čisto nič rusovsko-slovanskega duha na sebi, zatorej se tudi po pravici ne imenuje Petrograd, ampak "Peterburg". Peter je prav za prav le naselnik (kolonist) na Rusovskem in Peterburg je njegovo glavno naselništvo.

Ker je pa on svoj narod hotel omikati, mu je mogel tudi učenikov preskerbeti in od tega časa se naštevajo te trume tujcov, ali kakor jih Rus kliče "inostrancov", ki so se po vsem Rusovskem od Arhangela do Odese, od Vilne do Urala razkropili in še dozdaj svojega vsilenja dokončali niso. Prišli so ti inostranci in postali so vse, bili so in so deloma še: učeniki, častniki, ministri, policaji, zdravniki i. t. d. in le Rusje po njih šegi pristriženi zamogli so tudi to postati, pa nobeno pravilo brez izjemka, samo popje so še zmiraj stari ostali. Prednico med temi tujci so imeli Nemci, zavoljo obilnega števila – Francozi, zavoljo svojega oglajenja. –

Ker je Peter ustanovil, da ima vsak vladar naslednika po svoji volji zaznamovati, so [14]njegovi unuki tudi po njegovih stopinjah hodili, in zmiram več tujcov v deželo navlekli.

Jezik in slovstvo reči, v kterih se narod kakor v zerkalu kaže, sta se neznano pokvarila, ker sta v take pesti prišla; lahko se vé, da tujcom je bilo malo za slovanski jezik mar; dela domačih plemenitnikov, od teh gospodov izrejenih, tudi niso veliko vredna. Slovansko – rusovsko bitje bilo je s korenino umorjeno; ker s to v prostem ljudstvu bivajočo rečjo se pečati, bi bila po francozki omikanim neznana sramota, jezik, kteremu so se po Tataršini vsekane rane, komaj celiti jele, je zabredel zdaj še v večji brezen, postala je nemarna mešanica vsih evropejskih jezikov na komaj znameniti slovanski podlagi. Lahko se torej spozna, zakaj je rusovsko slovstvo od poprejšnjih 2 stoletij tako malo cenjeno, ker pisatelji so le pisali v mislih in načertih pisateljev na dvoru Ludovika XIV. samo s tem razločkom, da je bilo v ti rusovski mešanici, na kako izvirnost se ne sme kar nič misliti.

Tako tudi, postavim, vidimo, se je ustanovila rusovska akademija po »Academie francaise de Paris« vstrižena in je ravno tako kakor pariška izdala na deržavne stroške slovnik in slovnico Rusovskega jezika, ali bilo je silo slabo delo, bila je skoraj čista prestava francoskega dela. [15]Kar inostrance same po narodu zadene, so Nemci, kakor smo že omenili po številu pervi, deloma pišejo lažni naselniki iz severnih krajev prave Nemčije, deloma so baltiške kronovine neposušljivi vir, iz kterega se kakor ploha po vsi Rusiji razlivajo. Večidel so v bolj majhnih službah in vradnijah in posebno rokodelci. Ena vradnija je bila do zdaj še zmiraj v nemških rokah, namreč policija; tudi zdravniki so večidel Nemci. Pri gospôdi so malo čislani, pri prostem ljudstvu pa še manj in če v kakšno vas kteri brivec ali brusar, ali kaki drugi razcapan slepar te baže pride, kterega koli naroda naj že bode, povsod se s perstom nanj kaže in sliši zasmehljivi glas: »Njemac! Njemac!« 

Drugi narod so Francozi, bolj redki kakor pervi, imajo pri gospôdi nar več veljavnosti, ktera tu še večidel njih jezik govori. Niso ravno tako v deržavnih službah, ampak so večidel pri tako imenovanih bolj omikanih kupčijah in rokodeljstvih, postavim: tiskarji, marchands de mode ali so pri glediših i. t. d. Tudi so večidel izreditelji otrok pri gospôdi in zvest si je Francoz, ko bi bli poprej ravno milo prodajal in na boben prišel, pride lahko vsaki trenutek za izreditelja ali učenika na kaki grad, naj bo že v znanstveni zadevi kaj omikan, ali ne, zadosti je, da je en Francoz ker Ru- [16]sovskim gospem je posebno na tem težeče, da njih otročiči veliko jezikov žlobodrajo, in tako se to lahko zgodi, kar je v »Meyers Volksbibliothek« v zadevi tega zmešanega blebetanja omenjeno. Tretji narod so še Angleži, kteri so večidel pri umetnijah razstavljeni, kakor pri mašinah, fabrikah, arzenalih i. t. d. Omeniti so še Lahi, ki so v Odesi in njeni okolici še od časov Benečanov in Genuezov brez drugih nasledkov v drugi Rusiji. Ti napredki inostranstva so terpeli do leta 1824. Pri nastopu Nikolaja pa se je začela reakcija, ktera je mogla neobhodno priti, in vlada si prizadeva povsod ptujce spodriniti in po vsih vradnijah samo domače nastaviti. Ustanovlja tudi zmiram bolj in bolj ljudske šole v rusovskem duhu in da tudi vsako leto nar izverstneji mladenče v ptuje vseučilišča, kakor Pariz, Oksford i. t. d. da bi tudi profesorji v vseučiliščih sami domači bili.

Omeniti je še, kakšni so bili nasledki Petrovih vpeljav in poprav zastran slovstva. Se vé, vsih duh je bil mahoma zbujen, na enkrat so vsi omikani brati in pisati jeli, vsak si je prizadeval svoje dela tolikanj, kolikor je bilo mogoče, s francoskimi in holandijanskimi izgledi poenačiti. Kdor je bil v tem bolj srečen, tisti je več veljal, od rusovskega, ali celo slovanskega duha ni govoriti. Jezik, kterega so rabili, je bil strašen, poln galizmov, [17]holandizmov in bog ve še kakšnih "izmov". Zatorej se ni čuditi, de rusovsko slovstvo preteklega v očeh druzih narodov nobene cene nima, če ravno število pisateljev in del premajhno ni. Treba je bilo Rusom kakor vsakimu po rodu velikana "slovstvenega Mesija" ki pokaže moči, duh vire in studence narodne, izvirne poezije. Prišel je tudi ta velikan v začetku našega stoletja, bil je grof Aleksander Puškin. Ta je pervi vedil, de je Rus, de je Slovan, ta je pisatelje po dvestoletnim popotvanji po daljnih deželah v domačijo pripeljal, ta jim je poezije doma zakopani zaklad pokazal, katerega so toliko časa po ptujih okrožjih, pa zastonj iskali. Pa kakor večidel vsak velik mož pred dostojnim časom pride in svoj čas prehiti, tako se je tudi Puškinu zgodilo, vsi so se čudili nad njim, vsi so rekli, da lepo pa razumljivo piše. Šele po njegovim odhodu iz posvetnega so se jele vsem oči odpirati, so ga jeli brati in prebrati, so ga spoznali, spreobernili so se, vzeli so si ga v izgled, postali so Moškavski pisatelji Rusje, Slovani in izvirni. [18]==Tihotapec.== /Novela. Sp. V. Mandelc./

II.

Na Gorenskem na desni strani bistre Save se vidijo dan današnji razvaline starega grada, Pustega-grada imenovanega. Nekdaj so bile te razvaline krasno zidovje bolj po svoji lepoti, kakor po svoji terdnjavi v okolici znane. Stal je na zelenem griču i spodej pod njim, še na griču je stala majhna vas, posestvo Pustograškega grofa. Na levi strani proti Savi je redek gaberni gojzd planjavo kril, proti severu ino jugu razprostiralo se je krasno polje i proti zahodu bila je terda goščava, kjer so grofi navadno z lovom se radovali.

Ob času naše pripovedke bil je gospodar tega grada pravičen pa ojster in tamen mož po imenu Rihard. Bil je izmed štirih bratov sam še živ. V njegovih mladih letih se mu je serce ljubezni vžgalo za plamenito pa revno devo v Terstu kjer je pri stricu ptujih jezikov se vadil. Ali stariši mu niso pripustili v ta zakon stopiti, temveč ga dali v drugo mesto de bi mu to nesrečno misel iz glave izbili. Pa zastonj! V dveh mescih bil je že zapol v Terstu i le po sili so ga iz mesta v grad pripravili. Pa kmalu so zapazili, de njegovo zdravje je vedno slabje, nobeno zdravilo [19]mu ni pomagalo, vedno revniši je prihajal i jeli so se za njegovo življenje bati. Pa ker ne neha prositi, peljajo ga v Terst, i tje ga pripeljejo ravno k pogrebu negove ljube, ki je žalosti v cvetji svojega življenja smert storila. Rihard strašno zboli meša se skozi pol leta i šele v dveh letih popolnoma okreva. Pa žalosti sledu še žalosti moč iz njegovega obraza izbrisati ni mogla, nobeden ga ni vidil po tej bolezni se smejati, nobeden ni nikdar prave radosti znamnja na njegovim obličji zapazil. Trije bratje so mu zamerli, pa nobena solza ni njegovih oči zmočila. Ker nobenega brata več v življenji ni bilo, je podedoval očetovo premoženje i se po volji očetovi z zalo devo viteškega rodu zaročil. Pa pri pervem porodu je sklenila mlada mati, dete pa je živo ostalo. Bila je Ana. Nanjo je vso moč svoje ljubezni obernil. Le ona je bila ki je včasih tamni pogled očetovi nekoliko razjasnila. Britko se je potem posmehljal, ker smejati se je že zdavnaj pozabil.

V gradu je bil prileten čuvaj ki ga je grof zavoljo njegove poštenosti i prave ljubezni do svojega gospoda jako čislal. Imel je sina - Ivana. Kako poldrugo leto je bil stareji od Ane, in ker Ana druge drušine enake starosti v gradu ni imela, in ker so gospod vidili, de je Ivan dober in priden deček, so mu veleli, z njo [20]se igrati. Kmalo je smel Ivan v grajske sobe iti, in ker so se gospod njegove poštenosti in njegovega nepopačenega serca popolnoma prepričali je smel Ivan z Ano vred se brati in kaj drugega se učiti. Med njima pa so te okolšine narlepše prijatelstvo ustanovile. Ni ga bilo dneva de bila skupaj igrala, ali brala, ali v grajskem vertu med cvetečimi gredami iz dišečih rožic vencov vila. In če se en dan nista vidila kako serčno sta si drugi dan pri shodu objela in z živimi barvami popisovala, kako dolgčas jima je bilo, in de bi ne bila v stanu, eden brez drugega biti, sicer bi dolgega časa poginiti mogla.

Tako sta preživela otročje leta. Ivan konča svoje petnajsto leto in Ana spolni polovico štirinajstega. Med tem časom je previdil grof, de je Ivan prebrisane glave in gotovo za kaj več kot za grajskega čuvaja ustvarjen. Govori toraj s starim čuvajem, naj da svojega sina v mesto v šolo, in mu obljubi nekoliko pripomoči. Res čudno poje to "nekoliko" v ustih grofa, pa pravzaprav je še to veliko, de je nekoliko obljubil. Ker njegovo tužno in samotno življenje ga je v sé zavernjenega in – skopega storilo. Lahko si je torej misliti, de se stari mož ni malo začudil, ko sliši take besede iz ust terdega gospoda, in ker je v trenutku prerajtal, kaka podpo [21]ra mu bo Ivan na stare dni, je veselo privolil, in v par minutah je zvedil Ivan sklep, de bo šel v šolo. Bilo mu je to v neizrekljivo veselje, ker zdavnej mu je že učenje pri grajskem kaplanu željo učenosti navdihnilo, in velikokrat, ko je od učenja prišel, kjer je kaj imenitnega od slavnih mož raznih narodov čul, je žalostno glavo pobesil, misleč si, kako nesrečen je, de mu je vsa pot do take Slave zaperta. Veselja jokaje poljubi gospodove kolena, objame očeta in dirja v vert, Ani svojo srečo naznanit.

Pa Ana ga milo pogleda, ter reče. O zdaj vem, Ivan, de me res kar nič rad nimaš, ki se tako veseliš od me se ločiti.

Kot meč presunejo te besede Ivanovo serce, resen postane, počasi se vsede na klop iz milim glasom besedo povzame.

Vem draga Anka, de ti je težko, svojega součenca zgubiti, pa saj veš tudi to, de enkrat je mogel priti čas ločitve, in ko bi dalje prišel ne bil, težje bi se bila ločila. Ker pa žalovanje, ljuba Anka nič ne pomaga, bodi veselega serca, saj me boš morebiti kmalo zopet vidila v gosposki suknji, z visokim klobukom. — Bile so to besede, ki jih je govorila prijaznost otročja.

Pretekle so štiri leta, kar je Ivan Pusti-grad zapustil bil. — V Ljubljanskih šolah vedel se je tako jako, de je v teh štireh le [22]tih (in posebno zato, ker je iz učenja grajskega kaplana veliko se naučil bil) si pridobil vse vednosti, ki mu jih je bilo treba za višje Dunajske šole. Ker je sam z nar večjim zatajevanjem svojih lastnih potreb i s premarljivim trudom nekoliko si prihranil, je sklenil na Dunaj se podati. V svoj domač kraj ves čas zavoljo velike marljivosti in truda ni šel, le po poslih je zvedil včasih, tode zlo redko, kako se kaj imajo domà, in je kako pozdravljenje grofu, ali očetu vselej pa Anki poslal. Preden je na Dunaj šel, je hotel še svoje objeti, dobrotnike i posebno Anko, ki je po njegovim mnenji v tem času že prav zala deva postala.

Ko pride v grad, nobeden ga ne spozna. Pred gospoda stopivši ga ponižno pozdravi, pa komaj besedo izusti in že jo spozna Ana iz bližnje sobe, hitro kot serna priskoči, in nanj se naslonivši nebeške radosti le kaki: »Ali si vender enkrat prišel« zgovorit zamore. Ivan, ki je v tem času čverst mladeneč postal bil, se kmalo izterga iz nje objeme, in povzame govor z gospodom. Lepo se zahvali za vse dobrote (pravzaprav je bila ta sama dobrota, da je očeta nagovoril Ivana v šolo poslati, potem je obljubljeno podpiranje slabo, slabo od rok šlo) ter mu pokaže spričbe, ki so ga skazale pervega Ljubljanskih učencev. Potem [23]popraša po svojem očetu, ke čudno se mu je zdelo, de ga nič viditi ni bilo. Pa z glavo majaje reče gospod počasi: »Oče tvoj-so-so v srečnih livadah unkrajnih dežel. Pred tremi dnemi smo jih pokopali.« — »Mertvi!« zdihne Ivan in se zgrudi na stol. —

Ko se z Ano v vertu sama snideta, se derži Ivan resno in zamišljeno, in le modro na tisuč vprašanj odgovarja. Spoznal je namreč v teh štirih letih, kako nevarno bi mu Anino prijatelstvo biti moglo. Ko bi se v ljubezen spremenilo. In koliko je do tje še manjkalo, mu je serce le preglasno govorilo. Pa Ana, še kakor nedolžen otrok ne zapazi na njegovem obrazu te tužne megle, ker veselje ji ne pripusti, le nar manjšega suma v svojem sercu zbuditi.

En teden je ustal Ivan v gradu, in potem se loči, vernivši proti Dunaju se. Ni bila ravno težka ločitev od starega gospoda, tudi ne od starih znancov, pa ko mu Ana pri grajskih vratih kamur ga je spremila ločitve kušlej na cveteče ustnici pritisne, ga zapeče v sercu, goreče jo pritisne na svoje persi, in poverni vroč kušlej na belo čelo, in jo hipoma po gori v dolino udere. — —

Pretekle so zopet štiri leta in Ivan se verne po skušnjah izverstno dokončanih, z doktorskim klobukom v svoj [24]dom. Stanovanje imel je v gradu.

Zdaj še le natanjko previdi Ivan nevarnost, v kteri visi, ako svojega serca ne zataji, in sklene manj, kot navadno z Anko se pomenkovati. Pa kakor je to v njegovem sercu ljubezen le bolj užigalo, tako je tudi Ano žalilo in britko se pri očetu pritoži, ki to za ošabnost vzemši Ivana posvari. Ko Ivan, de se ljubezni ubraniti ne more, ali pravzaprav ne sme, povzame zopet poprejšnje sprehode v vertu in v kratkim sta si pod lipo, kjer sta si bila v otročjih letih vence pletla, sklenila serci v ljubezni, in ji li smert za mejo postavila.

Drugi dan stopi Ivan z Ano vred gospoda, mu odkrije ljubezen, ki sta si jo prisegla in v zaupanji na svojo doktorsko čast jo snubi. Ali skopi oče ni imel sluha za take besede, in kako ga je sprejel, kaže začetek povesti.

Tako v kratkem je bilo poprešnje življenje grofa, Ane in doktorja Ivana. ——

(Dalje sledi.)

Poslanka[uredi]

/Zl. S. Jenko/

Pismo ljubica piše,
V daljni kraj je odpiše
Tje, kjer ljubi prebiva.
Komu dala bi listek,
De ga zvesto odnese.

[25]<poem>Daleč v tretjo deželo? Bela prileti tica, Bela je golobica, S kljunom terka na okno, Terka, tak spregovarja: Meni pismo izroči, Da je zvesto odnesem, Dalječ v tretjo deželo, Kjer ti ljubi prebiva. Okno deva odpera Tici pismo pripenja Sreč ji sto sporočuje, Da jih ljubimo nese. Hitro tica letela Je čez pervo deželo Hitro bolj še čez drugo, V tretji pa se ostavi. Grede k oknu mladenča, S kljunom terka na okno, Pismo nosi na vratu. Listek vzame mladeneč Bere listek prebeli. Ko je pismo pregledal, K mizi sede rumeni, Belo pismo napiše, Da je tici nositi, Še on s persta si sname Perstan, tici ga dade, Da ga v kljunu odnese. Šine tice v višave; V hlev pa hiti mladeneč Konja belca odveže,

[26]

S pražno plahto pogerne
Nanj se hitro zavihti.
Hitro tica letela
Konj še hitriši tekel
Tico belo pretekel.
Glej na vrata poterka.
Ravno zali mladeneč.
I na okno pokavsa
Ravno tica belica.
Z eno roko prijela
Pismo mlada devica,
Zraven perstan je vzela;
Z eno roko pa vrata
Svetle hitro odpera,
Serce bije na sercu. —
Tak je rekel mladeneč,
Perstan deni na roko,
Saj ga jutri bo treba,
Ko bo zlata poroka.

Čertice iz življenja Šnakšnepskovskega[uredi]

/Sp. Tr. Erjavec./

I.[uredi]

Večkrat sim se že jezil, da sim na zadnjim koncu mesta v tako pustim kraju v stanovanji, da je moja okolica pušobna in da sim mogel včasih o jeznem vremenu blato do kolena bresti. Zdaj [27]pa me je vsa nejevolja minila, rad brodim blato, ker sem v svoji soseski s slavno pravo osebo, z gospodom Šnakšnepskovskim seznanil. To je mož, ki mu ga ni kmalo para, domovina in stoletje sta lahko ponosna na tega velikana učenosti. On je mož, ki tolikanj za človeški blagor gori, da vse življenje drugega ni tuhtal, ko to, kako bi človeštvo osrečil. Noč in dan si ni dal pokoja, vedno si je glavo belil, je pazil, risal eksperimentiral in si prizadeval važnim prikaznim in resnicam v naravi na sled priti, ktere bi bilo potem živi viri za osrečenje človeštva.

Po dve ali tri ure je včasih pred mikroskopom, kot muha v medu, ni se ganil, še sopsti si je komaj upal, le včasih je ves zamišljen glavo podpiral in nekaj v brado mrmral, pa zopet pogleda po ozki cevi, zmaje z glavo, zopet pogleda in po pol ure včasih strmi oko v predmet. Ko bi kdo njegovega občnokoristnega prizadevanja ne poznal in ga tako sedeti vidil, bi morebiti mislil, da dobri možic "quadraturam circuli", ali pa gotovega nespodtekljivega pomočka zoper pasjo steklino išče.

Pa kaj učenega Šnakšnepskovskega v taki nemir pripravilo? Morebiti po zgodej vmerlih dragih prijatlih žaluje? O ne! - Ga je morebiti zlobna sreča ob [28]vse premoženje pripravila? – Tudi ne! - Ali mu je toča up bogate žetve vničila? – Tudi to ne! –

Učeni možje še zdaj prav ne vedo, kakošen je zadnji član tipavnic majhinega, bolhi podobnega keberčka. Pri pretresovanju tega važnega vprašanja so se med učenimi dve stranki osnovale. Ena terdi da je pri tej živalici, koj ko se izleže, zadnji člen tipavnic rujav, in da še le s časom čern postane. Druga pa ji vkljub terdi, da je omenjeni člen zmeraj čern. Pa ker nobena stranka odjenjati ni hotla, temuč terdovratno svojo terdila, se je hud peresni boj vnel, popisali so cele skladovnice popirja, de so moja teta, branjevka dve leti sol in štupo vanj zavijali.

V serce je ta zdraha "sacerdotum naturae" složnega in miroljubnega Šnakšnepskovskega bolela. Da bi te znanstvene pravde enkrat konec bilo in se zopet mir vernil med serdite naravoslovce, je Šnakšnepskovski nabavil cele rodovine teh keberčkov, majhnih in veličih, starih in mladih, rejenih in meršavih, moških in ženskih in zadaj jih pregleduje,

"od prihoda zlate zore,
dokler solnca luč ne ugasne."

Pa vender ne more pravega spoznati, ker pri enih so členi rumeni, pri enih rujavi in zopet pri drugih černi. To [29]raj mu "oko stermi in mre" in serce ga boli, ko pomisli, da pravde in anarchije še konec ne bo.

Njegov hlapec, ki je bil vedno na lovu in je cele menažerije teh zveri za Šnakšnepskovskega kabinet oskerboval, skusi svojega gospoda potolažiti in mu reče:

Ljubi moj gospod, nikar toliko zavoljo tega ne tugovajte; jaz bi mislil, pustimo živalicam njih tipavnice, kakor jim jih je Bog ustvaril. Čemu tedaj toliko živalic nevsmiljeno pomoriti, saj mende ni na ti reči toliko ležeče?

Kaj, da na tem ni nič lažeče??! zavpije gospod Šnakšnepskovski. Pa kaj, tvoj megleni pogled ne seže tako deleč, da bi previdil, koliko škode skoz to učenost in po ti blagor vsega človeštva terpi; se vé, da tvoj bistri um ne seže tako daleč! pristavi zaničljivo. Pa saj ti ne zamèrim, saj nisi hodil v šolo in ne razumiš, tega, in ne vidiš čistega plamena ki v meni za človeški blagor gori.

Hlapec gospoda milovaje pogleda in se iz sobe izmuza. (Dalje sledi.)

——•——

Podnebje pri privodnih krajih

(Sp. V. Bril)

Podnebje imenujemo visokost toplote ali pa merzlote, ki jo ima en kraj, [30]vtok svetlobe in zraka. – Med rečmi, ki podnebje enega kraja omejé, je omeniti zlasti okolico. Ni namreč enako, če kraj pri morju, ali pa na sredi velike dežele leži. Srednja toplota čez leto ne bo enaka pri enem kraju, ki sred velike dežele leži kot pri drugem, ki pri morju, pri kakem jezeru, ali tudi pri kaki veliki reki stoji, akoravno sta enako veliko stopinj od ravnika stoji proti severnemu ali pa južnemu tečaju zemlje oddaljena. Ravno tako je s srednjo merzloto čez dan in čez leto.

Toploto in merzloto lahko na gorkomeru beremo. Storimo to en dan od dvanajstih o polnoči spet do polnoči, vsako uro soštejmo stopinje, ki smo jih od 24 ur dobili in razdelimo jih na 24 enacih delov; štirindvajseti del nam kaže srednjo toploto čez en dan. Zaznamvajmo vsak dan srednjo gorkoto skozi celi mesec, soštejemo v 30 enacih delov, in dobili bomo srednjo toploto čez mesec. Ravno tako se dobi srednja gorkota čez leto. Zapišimo srednjo toploto čez mesec v vsih 12 enacih kosov in dobili bomo, kar smo iskali. Srednja gorkota čez leto, ali pa čez astronomicni dan bo veliko večji pri krajih, ki pri morjih, jezerih ali rekah leže, kakor pri druzih, ki nimajo take lege, ampak so od suhe zemlje obdani, in to iz sledečih vzrokov: [31]Premišljujmo najprej dnevno toploto pri enem kraju, ki pri morju ali kaki drugi vodi leži.

Terda zemlja se kaj bolj hitro ogreje, kakor kaka mokrina, postavim voda, toraj je tudi dosledno zrak nad suho zemljo bolj topel, kakor nad morjem, ker če dva tela enako toplote nimata, se morate po naravni postavi v toploti poravnati tako da topleje telo svoje toplote tako dolgo merzlejemu oddaja, da ste enako topli. Po ravno ti postavi se pa morate tudi obe zračni plasti nad morjem in suhim poravnati. Torej postane zračni tok: ker razgreta zračna plast nad suhim oddaja od svoje gorkote tako dolgo merzleji plasti nad morjem, da ste enako topli, in ker je merzleji plast težja in (se vzdigne) na tla pade, topleji pa je težja in se vzdigne. Zavolj tega pihlja hladan veter od morja, in stori da je srednja dnevna toplota tacega kraja manjši, kakor bi sicer bila. To je posebna dobrota za kraje, ki bi na nizkih stopinjah severne ali južne širokosti od silne solnčne vročine veliko terpeti mogli. Ker ta dnevni zračni tok neizmerno vročino toliko pomanjša, da je ljudem v takih krajih stanovati mogoče.

Obernimo se zdaj k nočni temperaturi.

Privodni kraji so po noči bolj topli ka [32]kor bi sicer bili, če bi ne bilo vode pri njih. Rekli smo že da se voda bolj počasi ogreva kakor terda zemlja. Ogreva se voda tako da se toplota od nar zgorniši plasti k zmerom nižjim prostira, kar se pa le prav zlagamo godi; temu nasproti se pa terda suha zemlja kaj hitreje ogreje. Drugač pa se voda izhladi, namreč po plastih kadar se solnce že bolj zatonu bliža, posebno pa po noči se zrak nad vodo hitro ohladi; torej se mora toplota med zračno in vodeno plastjo poravniti (zračna) zračna plast vodeni mnogo toplote odtegne. To toploto odtegne nar prej zgorniši vodeni plasti, ta se ohladi, se oteži in se mora potopiti in ena bolj gorka plast na njeno mesto stopi. Kadar se tudi ta ohladi in oteži, se tudi potopi in tretja plast na njeno jo nadomestuje. Tako se plast za plastjo versti tako dolgo, kakor noč terpi, tode to ohlajenje vode gre le počasi od rok.

Med tem pa se je suha zemlja kaj urniše ohladila, kakor se je po dnevi hitreje ogrela. Zato je dosledno tudi zračna plast nad suhim bolj merzla kakor nad morjem, torej se te dve plasti tako dolgo pretekate, da imate enako toploto. Torej pride znad morja gorkeji zrak in stori, da je temperatura na privodnem suhem višji, kot bi sicer mogla biti. [33]Premišlujmo zdaj letno srednjo temperaturo. Pri privodnih krajih ni po letu take silne vročine, ker po dnevi je zrak nad morjem bolj merzel, kakor nad vrhim in zračni tok od morja ljudi na suhim hladni. Po zimi pa je zrak nad morjem bolj topel, ker se zemlja dokaj hitreje ohlaja, kakor ktera si bodi mokrinja, in zračni topli tok znad morjem ljudi, ki bi sicer hudega mraza prezebali, po malem in rahlo ogreva.

To je en vzrok, zakaj da je podnebje v privodnih krajih bolj milo, poletje manj vroče, nasproti pa ludi zima ne tako ojstra, kakor v krajih od daljnih dežel obdanih. Srednji temperaturi čez zimo in čez poletje si nista veliko navzkriž, 1½, 2, k večim 2½ stopinje. Torej imenujejo tako podnebje primorsko. Če ste srednji temperaturi čez leto in čez zimo silno narazen, 3, 4, 6, celo 10 stopinj, se imenuje tako podnebje deželjsko, ker je v krajih, ki sred dežel svojo lego imajo.

Razun tega vzroka je še en vzrok, zakaj zapadni bregovi pri morjih kaj bolj enakomerno podnebje imajo, kakor vzhodni bregovi, kar se pri Evropi prav razločno vidi. Zahodna Evropina stran, Španjsko, Francosko Angleško, Norveško imajo nižji srednjo toploto po (zimi) leti pa tudi nižji srednjo merzloto po zimi, kakor kraji na Rusovskim,akoravno so ravno toliko stopinj od ravnika oddaljeni.

Ta resnica pa ima ta vzrok.

Morje okoli ravnika v vročem zemeljskem pasu, ali v vroči coni, postavim med Evropo in Ameriko v mehikanskem zalivu, se na žarcih solnca, kakor voda v kotla spari in skuha. Razgreva se nar prej zgorna plast, postaja ložja, vzdigniti pa se ne more, ke ni gaz, torej se od ravnika na obeh straneh proti [34]tečajema odtaka. Iz tega postaja na morju tok, ki je izvirno proti tečaju obernjen. Pregledujmo sperva tok na severni poloblini zemeljski, ki se Golf-tok imenuje in v Bahamskem prolivu izvira. Sperva je naravnost proti severju obernjen, kmalu pa prihaja v kraje, ki se z menjo hitrostjo okoli osi verte. Golf-tok je obderžal izvirno hitrost v vertenju, ktero je že v mehikanskem zalivu imel. Torej zemljo v teku proti izhodu prehiti in torej se zgodi, da k Grenlandskim, Izlandskim, še celo Norveškim in Izlandskim bregovom prihaja, in podnebje jako pomiluje.

Ravno tak tok se nahaja tudi v mirnim ali velikem oceanu med Ameriko na izhodni strani z Azijo in Avstralijo na zahodni. Tudi ta ima dosledno svoj pot proti iztoku odkazan in dere do zapadnih bregov severne Amerike, ktera je zavolj tega na ti strani po zimi veliko bolj topla kakor na nasprotni izhodni.

Tihotapec.[uredi]

(Novela. Sp. Mandelc.)
III.

Neprenehama dirja Ivan iz grada skozi gaberni gojzd in ne germovje ne skale ne korenine divje zmotane ga ne ustavijo. Pridirja do šumeče Save in le malo manjka, da ga ne zapeljejo vanjo razberzdani koraci. Ko stopi na prod, ga zbudi gromenje valov iz težkih sanj, tik vode se vstavi in težek zdih [35]lej se dvigne iz tužnih pers. S trepečo roko si potegne po vročim čelu in si obriše kaplje mertvaškega pota. Oberne svoje oči v globoke valove, jih s kratkim pogledom premeri in že vzdigne nogo za vselej se v vodo zagnati, kar začuje poldenji glas grajskega zvona in misel na Ano mu prešine skeleče serce. Stopi nazaj i z zobmi škripaje se vdari s pestjo po glavi. Žalost i jeza sta razgrajale v njegovih persih i skorej bi jima bil obup sledil. Truden pade na prod, i naglo prehlajenje na merzlim kamnji i pri hladni okolici Save ga omami, da za dolgo časa zavestje zgubi. — — —

Ko se zopet zdrami i se tukaj na samotnim kraji, komej dve pedi od derečih valov vidi, se prestraši i se naglo vzdigne, pa se ves oslaboten ravno tako usede. Zdaj še le jame premišljevati dogodbe današnjega dneva. Le sanje se mu zde, i ko bi ga to, da se na produ Save znajde, resnice prepričalo ne bilo, bi nikdar sam sebi verjel ne bil.

O saj je lé vse res, jame potem sam sebi govoriti i nasloni tužno glavo na merzlo roko, res je, kar mi kakor sanje po glavi blodi. O kaj sim mislil, de sim starega gospoda, sivega moža — — — pa kaj, zaverne samega sebe, kakor bi se bil še le iz sanj prebudil, kaj ni zaslužil tega, ali me ni kakor pesa izgnati hotel, ali me ni imenoval nesramnega berača, ki mu po življenju streže!? O de ni meč, ki se je proti meni zasukal, oserčja tvojega prebodel, i nar teršega očeta v vragove kremplje poslal! Ti peklenska pošast si vzrok moje nesreče i nesreče svojega lastnega otroka, ki ji serce žalosti pokalo bo. [36]Pri teh besedah, ki jih v nar veči jezi izpusti, mahne z rokama i nogama, kot razplašen konj, divje krog sebe, de pesek i kamnje od njega odskakuje i z votlim glasom v vodo pada.

Pa vender, vender - začne mirniši, ko ga jeza malo mine, nar terši? - saj je bil vender enkrat moj dobrotnik, in namesto jeze zopet tuga divje serce posede, saj sim vender le po njim, kar sim, i jaz sim z njegovimi sivimi lasmi tako gerdo ravnal? i debela solza se mu prisveti v milim očesu, i roko na serce položivši zdaj v megleno nebo, zdaj v šumečo Savo pogled oberne. - O serce žalostno, reče potem s slabim glasom, tako naglo biješ v mojih persih, pa kaj mi pomaga, ki brez upa biješ. - V merzlih valovih bi te zakopal, pa njemu bi bilo to le veči veselje. Njega pa radovati, govori z močnejim glasom, i stegne pest v zrak, njega, ki je vzrok moje nesreče, to peklenato pošast! zakaj je koval vezi, ki so sklenile najini serci. - O koval jih je i podpiral, me podpiral, moral me je, jih krog serca oviti, i zdaj, zdaj jih brezdušno razterne, i se v pest smeja, ko vidi nesrečo svoje hčere, obup svojega rejenca, Ha! Ha! le smejaj se, le raduj se, saj si me spravil spred oči - tode ne za vselej - ne za vselej - - ne boš se potopilo serce ne, - govori počasi s puhlim glasom, le bij ljubo serce - pa mirniši bij, de te ne čuje sovrag. - - Huj ti merzli vetrič, kaj tako briješ, - nesi s svojimi perutami vdarke mojega serca - pa veš, ne staremu čuku, ampak - le tiho, tiho, ampak Anki, moji Anki. - - Ali jo vidiš pred gradom - glej, kak milo se joka, huj-j-j, vetrič, pojdi, pojdi, poprašaj, kaj se solzi - Ah ali še joka po meni? [37]huj vetrič, ti merzlo briješ, — ali me ne ljubiš — a, da, saj me ljubi, o vetrič kaj je rekla — pst kaj je rekla Anka? Huj! vetrič merzli vetrič — huj kak mi hladiš mojo posteljo — huj-j-j-

In zaperle so se mu oči. Jeza, žalost, obup, vročina, prehlajenje, i zopet jeza i žalost i mraz, vse je tudi strašen vpliv na njegove čutnice včinilo, da se je revežu um mesti jel, da je zopet omamljen na kamnji obležal.

Bil je ta kraj vštric Mošnjiške vasi, in tu je bila, ker mostu ni bilo, prepeljava čez Savo. Bil je čoln o bregu privezan zdaj na tej strani, kjer je Ivan obležal. Ležal je v medlevci dolgo časa, ker mračilo se je že, ko čuti, da ga nekdo rahlo pocuka. Počasi oči odpre, tiho izusti: Kaj hočeš? i jih zopet zapre.

He, Ivan, sliši dalje govoriti, he kaj te je pa napadlo? Menim vendar, da taka postelja ni prerahla in spi še na trati bolje, kakor pa na pesku. Zbudi se, lej, noč se že dela, i zdaj se vendar kopal ne boš — torej vstani, se prepeljeva v Mošnje, dansi bomo ženitev Dajeve Ane obhajali, jaz sim povabljen, kakor povsod, i če —

Kaj, Ane si rekel, reče Ivan hitro i se kvišku pomakne, kje je, kje je Ana, kje?

No, no, reče uni, Batičev Jernej jo je vzel in danes bo —

Kaj? Kako? kriči Ivan, kdo je ta Jernej, kdo? I no Batičev Jernej, iz Mošenj Batičev Jernej! ej de tako hitro svoje prijatle pozabiš — naj lepši korenjak je cele vasi, i vsaka — —

I temu je grof dal svojo hčerko, zakriči Ivan, in meni — — [38]I no, kdo se pa od grofa meni, ga zaverne uni ves obupnjen, ga tako razkačenega vidili, i jame bolj ponižno i kakor tolažljivo govoriti, grof ta skriva svojo hčerko, de bi le ne ugledala kacega zalega kmetiča, pa kaj se če, ona je grofova hči, da mi – o jaz mu je gotovo ne bodem vzel i zavoljo druzih, menim, sme ludi brez skerbi biti.

I kaj je zdej ž njo, vpraša Ivan, kakor na ternji.

Kaj je zdaj ž njo? reče mi, kaj čem jaz vediti, nargotovše v gradu dolgčas prodaja, saj ji stari –

I kaj z Katičevim Jernejem? reče Ivan hitro.

Kaj če v tem, odgovori mi nejevoljen, saj sim že povedal, de bo danes peljal pred altar svojo nevesto.

Nevesto Ano? vpraša Ivan s strašnim pogledom.

Se ve, de, reče uni, Ano, berhko Dajevo Ano – –

Dajevo Ano? Dajevo? stoka Ivan počasi i se zopet pro produ stegne; Dajevo? i ti tepec nisi znal tega pred razložiti, pravi dalje tiho i mirno, kakor bi se bil znebil nezmernih težav.

Kaj vam nisim povedal koj v začetku, reče uni, pa se vé, Vi ste še spali i niste môgli razumeti imena.

De je pa tako hitro svoj govor spremenil, pride od tod: Bila sta nekdaj znanca i tako rečeno prijatla, če se sme tistim, ki svoje mlade dni skupej igrajo, prijatlom reči. Kdaj pa je bil godec, nar bolj obrajtani godec cele okrajine, ki so mu ljudje zgol le "fidel Matiček" rekli, pa če prav nar bolj obrajtani godec, vender le godec, i Ivan – gospod. Kar je Ivan domu prišel, Matiček še nji ž njim govoril, pa vidil ga je bil že večkrat od dalječ, tako, de ga je, če je bil prav v krasni suknji, vender vselej na pervi pogled spoznal. Zdej ga je, posebno ker ga je enemalo, kakor pred godec, v glavi imel, s "Ti" nagovoril i se [39]še malo pošaliti ž njim, ko pa vidi, kako je Ivana razkačil, ko mu je od Ane pripovedovati jel, misli za gotovo, de ga je enmalo, če ne zlo s svojim tikanjem razžalil, hitro preverne besedo i se bolj ponižnega delati jame.

Le ne jezite se, ga viče dalje Ivana, kteri resnično ni nar manjši mislice na to imel, ali ga uni viče, ali tiče raji ustanite i z mano čez Savo veslajte. Kakor se mi zdi, ste nekako bolni, i glejte, na tej strani ni deleč, deleč nobene hiše, na uni strani pa naju bodo grofovsko sprejeli – grofovsko, ta beseda zopet prešine Ivana de naglo oči odpre i Matička prečudno pogleda. Ali ta hitro nasleduje: Le ustanite, le, bote vidili, vince i ples i zale dekleta Vam bojo vso žalost in jezo pregnale, ki jo, nevem, ali zavoljo mene, ali zavoljo drazega kaj imate. Torej le kviško, i mu poda roko unkraj Save je dansi vse bolj veselo!

Kakor štor se pusti Ivan vzdigniti i v čoln peljati i veselo žvižgaje odklene uni čoln. Tak vender veslajte, zapoveduje Ivanu, kaj ne vidite, kako hitro naju Sava zanaša – zavite! – na uno stran, na uno, zavpije potem, – zavite! – ne meni nasproti! – na levo! na levo! ga svari eden za drugim, ker Ivan dasiravno nekdaj dobro vajen veslar, le enega mahleja z veslom prav ne stori. Ko uni le vidi, de mu ne odgovori ne besede, de le, kakor zamaknjen v valove zre, ga prešine nekak strah i obmolči. Ivan pak zmirej slabje z veslom vodo tolče i zadnjič se kakor de je mertev, v čoln vleže. Matiček to vidši, pospeha trepetaje veslanje i tudi ves zdelan prisope do brega. [40]==Nestanovitnež.==

(Sp. J. Tušek)

Tukej stojim, Herkul na razpotji, sam sabo v boju, kaj je storiti? Brati i pisati sim se v šoli naučil, pa vender še nisem zadovoljen; pri vsih darovih, ktere mi je dobra mati, moja ljuba šola dala, vender neko umorivno samoto v sebi čutim, moje serce želi i hrepeni po večjim delu. Da, sklenil sim, ker pisati znam, kaj pisati: Vse vesele i žalostne občutke svojega serca, vse misli i želje bom vlival iz ust po peresu na papir. Od teže opravil potlačeni mož počije za mizo s peresom v roci, če kaj zapisati ve. Da pisal bom. Človek ni nadarjen, da bi le jedel, ampak da tudi druge poduči ali pa razveseli. Bog vam je željo pisati v človeško serce položil, že aposteljni so pisali. Kako vesele so misli, pisatelj imenovan biti. Da, da hočem pisati.

Kaj pa, če bode moja dobra volja s smehom povernjena, če bom namesto časti le sramoto žel? Kaj, če pri vsim mojim trudu ne v mošnjici, ne kje drugej kaj ne bo? Kaj, če bodo vsi, ki me poznajo, s perstom name kazali. Unile je to neslano kvasedranje spisal! Kaj, če bom v svojih željah, slaven pisatelj imenovan biti, tako zelo ganjen, da ne bo druzega plačila, kakor skerhano i zrezano pero i suh černilnik? Kaj če bodo vsi bravci liste z mojimi rojenimi mislimi za nekaj porabili, za kar se vsaki pomazan košček popirja rabi, i mene, njih očeta, zasramovali? Oj, kako strašno bi potem jastreb obupanja moje serce razmesarjal! Ne ne, ne bom pisal.

Zakaj bi se zavoljo strahu zasmehovan biti pisati bal? Ako že druge časti ne bo, bo saj moja [41]dobra volja, v prid ljudstva svojega kaj storiti, pohvaljena. Saj naše slovstvo še ni tako grozovitno veliko, da bi ne bilo mogoče, kaj prida pisati, saj naši gospodje sodniki niso tako hudi rabeljni, saj vse radi obveljati puste, da je le zapopadek po njih volji. Kar jim ne dopade, pa tako nikakor ni ljudstvu v prid. Da, pisal bom, i moje pohlevne želje me bodo bolj povzdigovale, kakor marsikterega, ki v svojih spisih za naše ljudstvo previsoko leta. Da, da, terdno sim sklenil, da bom pisal.

Ko bi tako slaven pisatelj postal i bi mislil, da sim že veliko za narod storil i ko bi potem košeni mož s koso v hišo prilomastil, bi mi ne bilo treba bati se, da sim narod pohujševal i slabe misli trosil? Gotovo tisti, ki nikoli ni pisaril, i ki je zmirej tiho svoj firnhek užival, ložej umira i nadloge tega sveta prestane, kakor tisti, kterega hudodelstva težijo. Pa ko bi tudi le svete reči pisal, bi se na zadnje lahko od svojega peresa ločil? Ne pisal pa že ne bom.

Oj, ali sim norec! Kam so me strahovi domišljivosti zapeljali! Nisim že uni dan nekaj bil spisal? Kdo se mi zavoljo tega posmehuje? Pač nič ne de, če se mi tudi. Vse rane čas zaceli. Nobene zasluge ni brez truda. Še celo med naše veselje osoda kapljico pelinovice vlije. Proč, černe sanje! ne bote me premaknile, da bi ne pisal. Vesel se bom ločil iz te doline solz, ker bom dobre otroke tukej pustil, ki bodo obilni sad med ljudstvom Slovenskim rodili. Še po smerti bom v svojih delih živel. Da, pri tem ostane, pisal bom.

Kako je to dobro, da sim v vsih svojih spočetjih tako stanoviten i nepremakljiv, nobena [42]stvar ni v stanu, mojih sklepov spremeniti, bom i moram pisati. Pa stoj! nove pošasti me strašijo. Kaj pa vender hočem pisati? - Prazni premisliki! V svojih delih hočem brez strahu biti. Molitvine bukvice bom pisal, me saj ne bo pozneje pred svojimi otrocmi strah. Oj, to bo veselje, vsaka stara ženica, vsaka stara devica, z eno besedo, vsak pobožen človek bo moje ime častil. Oj, radost, moje ime bo med Slovenskim ljudstvom živelo! Da molitvine bukvice bom pisal.

Ali, kako strašna misel mi zopet možgane premetava! Molitvine bukvice hočem pisati? Ne bo dal! Janezek ne bo molitvinih bukvic pisal; tacih bukvic je že preveč. To bi jaz, kar je lahko mogoče, slabje in manj pobožne pisal, kakor kdo drug, ko bi v kacih druzih bukvicah več podobic bilo. Kakor v mojih, bi mogle moje v bukvarnici plesnovati i o strah! mir i sreča mojega serca bi bila po vodi i mir suhe mošnjice bi nastopil. Ne, ne, molitvinih bukvic ne bom pisal.

Posvetne reči hočem pisati. Romani, novele, žalostne i vesele igre, basni, povestnice, zastavice bodo pri bukvarjih na prodaj i spodej, o sreča, bo stalo: ″Spisal Ivan Tušek.″ Vsi ljudje me bodo častili i občudovali i moja mošnjica bo polna. Da, da posvetne reči hočem pisati.

Me bodo res vsi ljudje častili, me ne bodo le posvetniki povzdigovali? Kaj pa brumni duhovniki poreko? Bom li srečen, če bi zavolj kake Lauda Sion moje bukvice po vsi deželi prepovedane bile? Bom li srečen v strahu zavolj kake ″Ilirije oživljene″ v Bohinske hribe pregnan biti? Bom li rad [43]ovčice tamkej pasel? Ne, ne, posvetne kvante izpod mojega peresa ne bodo tekle.

Vem, kaj je storiti, učene bukve bom pisal. Tacih bukev še ni nič med Slovenci. Če ne bo dosti v glavici bom pa od druzih, postavim od Nemcov, pofulil, sej bo to tudi Slovencom v prid, ker bodo saj koristne reči v domačim jeziku brati zamogli. Čast i denar bom žel, da, da, učene bukve bom pisal.

Kdo pa bo moje bukve kupoval? Jih bo li veliko Slovencov, kteri jih bodo razumeli? Kmetje komej davke plačujejo i jim nič ne ostaja za bukve, kterih ne razumejo. Kakor se kaže, tudi po ti poti ne bo nič v suho mošnjico priteklo. Čast brez zlata je muka. Ne, ne, učenih bukev ne bom pisal.

Kaj je zdaj storiti? O ljubi Bog. Tukej stojim kakor v začetku, Herkul na razpotju, i na zadnje vendar ne vem, bi li pisal, ali bi ne.

Kaj je pa to? Saj bo listek kmalo poln. Ko sim se sam sabo pričkal, sim že toliko spisal, da je za eno nedeljo v Vaje zadosti. O sreča, še nikoli nisim toliko en bart, vam, ljube Vaje, daroval.

Tesnoba[uredi]

(Jenko)

Ko se na nebu zarja spne,
Me skerb i dvom obide;
Kdo ve, ko solnce v zaton gre,
Kdo ve, kaj jutri pride?

[44]== Čertice iz življenja Šnapšnepkovskega. == (Sp. Fr. Erjavec)

II.[uredi]

Ker me je Šnakšnepkovski vedno vabil, da bi ga enkrat obiskal, se se namenil, ker je vreme deževno bilo, ga obiskati. Pridem v hišo, poterkam na vrata, pa nihče se mi ne oglasi; spet poterkam, dvakrat, trikrat, pa ker le ni glasu, primem za kljuko i stopim v sobo, bila je prazna, grem proti Šnakšnepkovskemu kabinetu. Že sim za vratmi stal, pa Šnakšnepkovski je bil tako zamišljen, da me ni zapazil, ko sim v kabinet stopil. Na mizi je imel drobnogled nastavljen, on pa kot zamaknjen gor i dol koraka, si včasih vesel roke pomane, spet kroz drobnogled pogleda, z rokama ploskne i spet gor i dol hoditi jame. Jez za vratmi pokašljujem, pa me ne zapazi, zadnjič ga nagovorim:

Dobro jutro, gospod Šnakšnepkovski!

O ste vi tukej! – ravno prav, glejte tukej, bonus quoque interdum dormitat Linneus, le poglejte tega drekoberbčeka, Linné ga ni ločil od tegale, ki ga tu vidite, ampak ima oba pod imenom "Aphodius firmetarius" i tudi moj prijatel na Nemškem, gospod Berghaaggenbuttenreuther je v svojim imenitnim i obširnim delu o drekoberbcih, ktero tukej v treh krasno vezanih zvezkih vidite, ne loči. O Triumpf, Triumpf v kratkim bom svetu oznanil, da en drekoberbec več na svetu živi. O sreča, moje ime bo zdaj neumerjoče vedno med naravoslovci živelo.

Pa kaj je razloček med njima? Gospod Šnakšnepkovski naenkrat veseli glas v resnega spremeni, me [45]pelje k mizi i z razsvitljenim obrazom mi reče:

Odzignite temu kerberčku zadnjo nožico i povejte mi kaj vidite.

Jaz naredim, kakor mi veli, gledam i gledam; pa ne morem ničesar posebnega zagledati.

Jaz ne vidim nič.

Ni-i-č?! Kaj da bi nič ne vidili, o to ni mogoče, le dobro v kotiček poglejte i gotovo morate dve kocinci viditi.

Ko sim vidil, da ni drugači, da moram viditi, sim zadnjič rekel, da vidim, da mi ni bilo treba več očes napenjati.

Zdaj je pa še treba novorojenimu ime dati. Pa kakšno? Se ve, da tako, da bojo ob kratkem njegove lastnosti, po kterih se od svojih sorodnikov loči, zapopadene. Pa v kterim jeziku bi ga kerstil? V latinskim? Bom poskusil. (Prinese latinski slovar.) — Pod zadnjo nogo kosmat, "sub pede - barbatus", pa kaj se pravi "zadnji"? Mi le morete pomagati, me naprosi.

Jez hitro vso svojo latinščino skupej spravim, mislim, mislim, kar mi pride na misel, da sim v Cezarju "agmen novissimum" vedno zadnji oddelek prestavljal.

Šnakšnepkovski je mel tako zaupanje v me, da brez kakega premisleka ime: "subpedenovissimobarbatus" skuje. - Aphodius subpedenovissimobarbatus, dobro, bo že!

Pa kar na enkrat jame Šnakšnepkovski čelo gerbančiti, viditi mu je bilo, da mu nekaj ni všeč.

Ime je tu, pa je le latinsko! latinsko je presplošno, saj ima že vsaka živalica dva latinska imena; o gerško, gerško to je vse drugač, to vse drugač po ušesih šumi, i ko bi mogel dobro gerško ime obsta [46]viti, bi mi to veliko več slave prineslo. Pa - - -

Čez nekoliko se spet proti meni oberne i mi reče:

Pripustim vam to čast, dajte mu vi gerško ime, ktero bi ob kratkim povedalo, da je keberček pod zadnjo nogo nekoliko kosmat.

Se ve, da je tudi mene s tem počastenjem v veliko zadrego pripravil. Iščem po slovarju potrebnih besedi i spravim besedo "hypestratopodoligokometes" skupej. Pokažem jo Šnakšnepkovskemu i ta od veselja poskakuje i mi zagotovlja, da je ime izverstno. Da tako po ušesih šumi,da mora vsaki, akoravno gerškega ne razume, uganiti, kaj de pomeni. Ta keberček je tedaj vaš keršenik i vem, da ne bote tega dneva pozabili.

O gotovo ne!

Če vam ni odročno, obiščite me še popoldne, vam imam še marsikaj važnega pokazati.

Če vam le nedležen nisim, bom rad prišel.

Mi bo veselje! Z Bogom!

Izvirno izpraševanje vesti.[uredi]

(Sp. Fr. Erjavec)

Neki mož je vselej, preden je k spovedi šel, doma svoj ženico dobro nagerbal. Prijatel ga vpraša, zakaj, da to dela; mož mu odgovori: "Dragi! vidiš, tako jest vest izprašujem. Ko začnem babo pretepati, mi jame vse moje slabosti očitati, mi našteje vse moje napake, i me opomini na moje nar manjši pregreške, na ktere bi jaz gotovo mislil ne bil. [47]==Lesica, medved in zajic.== (Sp. V. Bril)

Lesica, medved in zajic so enkrat v enem šotoro prebivali, in v njem en lonec medu, en lonec pa kaše imeli.

Enega dne grejo dalječ na polje delat. Vroče je bilo. Lesica se je upehala in zakliče: Oj, oj! Kaj ti je, jo medved vpraša. I tam me kličejo na kumin. Spet nekaj časa kopajo; kar lesica drugič zakliče: Oj, oj! I kaj ti je, jo spet popraša medved. Ali ne veš, da me tem na kumin vabijo, odgovori lesica. Spet nekaj časa delajo in lesica spet zavpije: Oj, oj! Kaj pa že spet kričiš? jo vpraša medved. Mene že kličejo v tretjič na kumin, moram tje iti.

Šla je lesica med tem, ko sta medved in zajic pridno na polju delala, ne na kumin, ampak domu, ker dišal ji je med v veliko deljino na polje. Ko domu pride, se medu, kar more, naliže in potem spet na polje verne. In spet nakaj časa vkup delajo, kar lesica zopet: Oj, oj! vpiti jame. Spet jo medved poprašuje, kaj ji je, ona pa mu odgovarja, da jo vabijo na kumin, kamor spet odide. Ko domu priteče, še ostalo polovico medu poliže, potem pa glavo v lonec kaše vtakne in spet na polje krevlja. Ko tje dospe, začne tuliti in se zvijati. Medved in zajic jo vprašata, kaj ji je. Oh, jima, ona odgovori, na kominu so me tako pobili, ali ne vidita, da mi možgani iz glave lezejo. Medved in zajic ugledata kašo na lesičji glavi in ji verjameta.

Ko večer pride, se odpravijo vsi trije na dom, pa lesica sama ni mogla iti, torej jo usmiljeni medved zadene na herbet in jo proti domu tira. Nehvaležna lesica pa medveda zasmehuje in pravi: Bolan zdraviga nosi! [48]48. Védila je namreč dobro, da je medved po tako dolgem delu res opehan. Kaj mermraš? jo vpraša medved. O nič, se mi le meša, odgovori lesica. Ko nekaj časa dalje hodijo, spet lesica reče: Bolan zdraviga nosi! in na medmedovo vprašanje spet odgovori, da se ji meša. Ko pa še tretjikrat: bolan zdravega nosi, reče, se medved razjezi in lesico v germ verže, da se vsa opraska. Z zajcom sama dalje gresta. Ko se domu približujeta, se jima lesica nasproti prikaže in reče: Oj stric medved! Nekdo nam je ves med snedel! Ti si ga snedla, ji ojstro reče medved. Zajec ga je, mu odgovori lesica. Kaj stric, pravi dalje lesica, čakajmo čez noč so belega dne, komur se bo od zob cedil, tisti ga je snedel. Že velja, reče medved in zajic se tudi ne ustavlja. Ko pride temna noč, se zgodi, de se je lisici, ki je med snedla, tudi res od zob cedil. Ona pa se zbudi, sebe očedi, in zajca z medom namaže. Ko se prikaže beli dan, je bila ona spet perva na nogah, je pocukala medveda in vpila: Glej, glej, stric, zajcu se med cedi, torej ga je tudi on snedel. Medved se vzdigne in spečega zajca tako nabijati jame, da je bilo joj. Zajic se zbudi, in ko medveda v tako grozeči postavi pred sabo vidi, jo ubere kakor blisk iz šotora, medved in lisica pa za njim in zgodilo se je, da je medved zajca dohitel, ga za rep zagrabil in mu kar vsega odgriznil, in odtod pride, da ga ima zajic še zdaj tako kratkiga.

Otroci resnico govore.

(Sp. Erjavec)

Gospod pride v kerčmo i si veli poliko vina prinesti. Potem reče mali kerčmarjevi hčerki: Punčika, prinesi [49]mi malo vode.« »Čemu vam bo voda?« »Jo bom med vino vlil.« »O tega vam ni treba, so ravno včeraj ata celi škaf vode med vino vlili.«

Tičar in Tič[uredi]

Zlozil V. Bril.

Tičar: Kaj tičica ljuba! mi vedno skakljaš,
        Po kletki zaperti miru si ne daš?
        Zdaj vidim na prekljicah suhih te stat`,
        Zdaj spodej pod njimi te zerno zobat'.
        
        Kaj goni, povej, te zdaj gor in zdaj dôl,
        Saj scer ni nemiren tako bil tvoj spôl!
        Al Torke so, ki te v nemir ženo,
        Al hudi se trudi se tvojo vestjo?
Tič:
        Ne vem, kaj je Torkina tamna oblast,
        In duša zapadla ni hudemu v last,
        Po gibu naravnem sim spod zdaj, zdaj zgor. –
        Vam kažem v malem posvetni prozor.

Tihotapec[uredi]

Spisal Val. Mandelc.
IV.

Urno priklene godec čoln k bregu, i prime Ivana, ki se je nekoliko predramil, ko se je čoln v breg precej trdo zadel bil, pod pazho i ga pelje, akoravno sam grozno truden, v vas. Ko prideta do hiše, kjer bilo je ženitvanje, jima nasproti priteče nekaj svatov, ki so Ma [50]tičeka od deleč priti vidili.

Kje te je danes vrag deržal, zavpije eden svatov, vsi godci niso vinarja vredni, če tebe pri njih ni. Hajdi, brate, zdaj bomo rajali.

Šimon, reče Matiče, zdaj tiho od godcov. Vidiš tu je gospod, ki potrebuje nagle pomoči. Kje so oče Daj?

Tukaj, reče stari Daj, ki je ravno tudi Matičku naproti prišel, se pa ne malo začudil, vidši gospoda pri njem, kterega je Matiče bolj nesel, kakor pelal. Kaj pa to pomeni, ga vpraša?

Imate kaj prostora za tega gospoda, oče? vpraša Matiče. Kaj to pomeni, Matiče, saj je - - ?

Kaj pomeniti! reče nejevoljno Matiče, zdaj vas prašam, če je v vaši hiši kaj prostora za tega moža?

Komaj - komaj - de bi vedil, reče Daj, se obotavljaje, pa ko vidi streli enak pogled Matička, i gospoda, ki se mu je zlo nesrečen i bolan zdel, se premisli i hitro reče: V celi hiši je danes vse natlačeno; pa stoj, v sobi pod streho je še dosti prostora. Gori peljimo gospoda, gori, in prime Ivana za drugo roko i ga pomaga Matičku po stopnjicah v nadstropje peljati. Ljudje so skozi okno ugledali to dogodbo, in so, kakor znajo, eden druzega popraševali, kaj bi nek to bilo; i tu i tam so uganjvali i se pričkali, tu, da je bolan, tu, da je pijan i Bog ve kaj tacega še, dokler Matiče v sobo ne stopi, kteri tako, kakor bi se nič zgodilo ne bilo, naj bolj okrogle gosti jame, de se v trenutku sklenejo pari i se sučejo, kakor bi jih veter nosil. In ko po plesu vsi z enem glasom kričijo, kdo je uni gospod, jim kratko Matiče odgovori, da je ptujic, kteremu je bilo slabo prišlo, in ki ga je na poti sem našel, in zopet dalje gode, de se v slasti plesa vsaka domišljija o tej prigodbi zgubi. [51]Dolgo se Ivan ne zave. Oče Daj ga močijo z merzlo vodo, pa kakor zastonj. Matiček svatom dve okrogle zagode, pa serce mu ne pripusti dalje se hliniti. Iz sobe se splazi in hiti k Ivanu, ki je še zmiraj kakor mertev na postelji ležal. Oba se zdaj trudita, kar je mogoče, i ne brez uspeha. Kmalo izdihne Ivan i z roko po merzlim čelu potegne. Veselje prešine Matička, ko vidi, de trud ni zastonj. — Ivan, mu reče, ali vam je bolje?

Bolje, izdihne Ivan, in spregleda plašno kakor serna, ki jo neusmiljeni lovec iz spanja zbudi. — Kam sim prišel, reče čez nekaj časa, ko vidi, da je v ptuji sobi. K dobrim ljudem, reče Daj, in mu privzdigne nekoliko glavo. Le brez skerbi bodite, pristavi Matiček. — Vi ste terdo spali, reče dalje, zdaj pa le mirno bodite, počitka vam je še treba, ker ste zlo trudni. Tako rekši ga položita zopet na posteljo, i gresta iz sobe, da bi pri miru zaspal. In res Ivan kmalo zaspi, i spi do druzga jutra. —

Ko gresta Daj in godec po stopnjicah doli, popraša pervi: Matija, kako pa to, da si ti ptujca Ivana imenoval. Ali ga morebiti poznaš?

Vam hočem povedati, reče Matiček, ker vem, da se smem na vas zanesti. Ptujec je Pustograški Ivan. Saj se spomnite ranjcega čuvaja, ki je imel sina, kteri je v Ljubljani i potem na Dunaji študiral?

Spomnim se, spomnim se, reče Daj, kako pa pride ta človek zdaj sim?

Tega vam sam ne vem popolnoma razložiti. Kar pa vem, je tole: Danes, ko sim iz Jelovce sem šel, ga najdem na produ ležati. Meni se to čudno zdi, torej ga zbudim. Pa kmalu vidim, da se mu je neka nesreča pripetila, ker v njegovi glavi ni bilo prav. Nar bolj čudno se mi pa zdi, da je pri imenu Ana, ko sim nam [52]reč vašo hčerko imenoval, grozovito blesti jel. Vi veste, de je grofova hčerka Ana. Kaj? si mislim, če od nje blede, ker znano mi je bilo, da sta se od otročjih let prav rada imela, in kaj si mislim dalje, če sta si s terdim grofom navskriž prišla, ker vidil sem, ko sem memo grada šel, nekako dirjanje i čul vpitje notri, da me je bilo skoraj groza. Znabiti, si mislim, je mogel iz grada pobegniti, sej veste, de staremu čuku je koj preveč, de z njim ni dobro opraviti imeti - Toraj, oče, menim, de bi bilo naj bolje, ko bi zdaj o tej reči popolnoma molčala, dokler ne veva, kako in kaj je vzrok te prigodbe, i tudi nobenemu njegovega imena ne povedala, dokler se ne prepričava, da ni nobene nevarnosti. Jest sicer nevem za nobeno, i tudi upam, de nobene ne bo, pa nekaj mi vendar vedno pravi, da naj bom tiho. Počakajva torej, de okreva i potem bova že zvedila, ktera nesreča ga je zadela.

Prav imaš, reče stari, kadar zopet k nam pride, ga hočem tak od strane spomniti, da naj bi se domu podal, da bi mu tam bolje postregli, itd. Bova vidila, kako se bo pri teh besedah zdržal. In če ne bo voljen, domu se podati, mu že jaz dam stanovanje v moji hiši, dokler se ne ozdravi.

Tako, oče, tako prav, reče Matič, i stopi v sobo s starim med svate. ---

Preteklo je pet dni in Ivan je toliko okreval, da je zamogel že ustati. Zdej še le jame premišljevati dogodbe, ktere so se mu, kakor sanje pred očmi vertele, ki jih pa le prekmalo, predobro za resnico spozna. In če bolj premišljuje, bolje razvidi, da pot v grad do dne mu je za zmiraj zaperta. Kaj mi pomaga, zdihne tužen, ves moj trud po šolah, kaj mi po [53]maga dohtarska čast! Kaj pravim: pomaga-škoduje mi, nesrečnega me je storila. Kako srečen sim ko sim kmečki deček na strani Ane sedel, kako srečen sim bil pred štirimi letmi, ko sim prišel iz Ljubljane, in sim ji smel v mile oči gledati, kako srečen , ko me je pri odhodu z gorečo ljubeznijo na čelo poljubila! In zdaj? Trudil sim se, da bi mi čast pomagala v spolnitev mojih želja. In ravno ona me pogubi! O ko bi nikdar šole videl ne bil, koliko bolje bi bilo zame! Res, da bi nikdar nič upanja nanjo imeti ne bil mogel, pa bi se tudi nikdar prederznil ne bil, jo snubiti in bi ne bil vžil grenkega občutka: zaveržen biti. O čast, nesrečna čast!

V takih mislil ga najde Matiček, ki ga je vsak dan obiskoval. Niste bile še dve uri, kar je zadnjič pri njem bil, in zdaj zopet pride. To se Ivanu čudno zdi.

Kaj pa je, Matiče, da si tako plah? ga vpraša.

Zdajle, Ivan, reče uni, vam imam nekaj neravno prijetnega oznaniti. Ravno sim zvedil, da vas grajski ljudje išejo, in de so v naši vasi. Grof, pravijo, noče ne jesti ne piti, dokler vas v pest nedobi. Jest sicer nevem, kaj imata skupej, gospod, pa bi vender rad vidil, de bi od tukaj pobegnili, in se v varniši krej podali.

Ivana ta povest tako zadene, da ne besedice ne zine. Vedil je, da mu zmeraj ni tukaj ostati, da ga bo grof zalezoval, to mu ni nikdar na misel prišlo.

Matiček, ki molčanje za poterjenje vzame, reče dalje: Tu sim za to potrebo polovico kmečke obleke [54]prinesel. Tu klobuk - - tukaj staro suknjo - - plašč - - in tu so škorne -- Druga obleka se bo že podplaščem skrila. In med tem, ko tako govori, mu dene klobuk na glavo, in ga napravi v suknjo i plašč. Tako vidite, vas nobeden človek ne more spoznati.

Ivan se pusti, kot bi bil popolnoma brez občutka, obleči, ker je resnično komej vedil, kaj se godi, še le ko Matiček vrata odpre in reče: Tako, zdaj pa pojdiva, spregovori Ivan.

Kam pa me vendar hočeš peljati Matiče? Za zdej, reče Matic, ne vem varnejšega kraja v celi okolici nikjer, kakor v Jelovici za eno hišo, kjer sim dobro znan. Glejte, kamor drugam greste, vas bo grof zalezil. Dobro vem, da zdaj ne bo nehal, ko je enkrat začel, in če greste prav v daljne kraje, ne bo počil, dokler vas ne najde. Pojdite torej le z mano, tam bote popolnoma okrevali in potem se bo že še drugo našlo.

Ivan hoče še očetu Daju plačo za hrano in staniše dati, pa Matiče mu reče: Je že vse poravnano, le urno hodiva, ker zalezovalci so nama za petami!

Čez Savo se prepeljeta in po potih, ki so dalječ od grada, po gojzdu se motata, jo mahata proti omenjeni hiši. Vso pot le besedice Ivan ne zine. Le Matiče, ki je bil vedno vesel, je vedno kaj žlobodral, ali nad nerodnimi koreninami, ali nad jutranjim vremenom, ali Bog ve, kaj še vse, in ko globoko vgojzd prideta, še celo žvižgati in prepevati jame.

Dolgo, dolgo sta že hodila, pa poti še le konca ni bilo. Ivan se že naveliča dolgega popotovanja in nejevoljen popraša Matijata, ali bo že kdaj konec poti ali ne? [55]Še sto korakov in nič več, reče Matija, in mu jame zopet razkladati od predpustnih časov, in kako malo so se letošnjo leto ljudje ženili, de je bil slab njegov zaslužek, in več tacega, de bi bil le te korake, ki jih je bilo po njegovim število sto, po Ivanovim pa ne jako več, bolj kratkočasne storil. Tu sva že, zakliče zadnjič, le noter stopite in ne vstrašite se, če je enmalo černo v bajti.

Ali je to svinjak ali hiša, vpraša Ivan, k z ne majhinjim začudenjem ugleda stergano kočo v sredi temnega gojzda.

Oboje, gospod, odgovori Matiče, pa verjemite mi, v sili je vse dobro.

Stopita v hišo, kjer je le ena dolga miza stala in nekoliko klopi. Pri razbiti peči je pa ležal mož, ki se naglo vzdigne, ko zasliši stopinje.

Dober večer, Jernej! reče Matija, tukaj pripeljem gosta, ki bo nekoliko dni tukaj ostal, ker mu bolezen ne pripusti dalje iti.

Za moj del, reče Jernej. Kakor hočeš, le pazi, de kake neumne ne vstrojiš.

Brez vse skerbi, to je moj prijatel, - ni se nič bati pristavi tiho.

No, kakor hočeš, reče zopet pervi, i se vleže na klop, jest moram spati, ker sem celo noč po koncu bil.

Zdej pa le veseli, reče Matiče, za to hišo ne ve nobeden unih, ki vas zalezujejo.

Pa tudi nobeden drug človek pod ljubim solncom, pristavi Ivan. Med kakšine ljudi, Matiče, si me pa pripeljal, ga vpraša, ogledovaje moža na klopi. Bil je visoke postave, širokih pers, pod nosom je imel berke, in iz njegovih oči je nekaki divji ogenj švigal. [56]To je moj prijatel, odgovori Matiče, kakor vselej. Da je tudi tu, se ne čudite, sila kola lomi, pristavi nekako skrivnostno, da Ivan ne razume pomena teh besed. Pa vsedite se gospod, vsedite se, da vam enmalo postrežem - Tako reče - in gre, kakor bi bil gospodar hišni po bajti sim ter tja, in kmalo mu prinese laškega sira, belega kruha in nekoliko sadja. Kaj boljega, mu reče, bomo pa drevej pri ognju napravili. --

Ko se noč stori, zasliši Ivan razne glase pred hišo, in noter stopi pet mož, kterim kmalo še štirje sledijo. Zadnji trije so imeli puške na rami, pervih pet so pa trije imeli široke lovske meče, vsih pet pa je imelo veliko culo čez rame, ki jo v kot sobe verže.

Tri sto medvedov, zavpije eden, ta pot je bila srečna. Le eden zelenih gumpcov se ni prikazal. - No, Matiče, no. Kakšina prikazen je pa to?

Moj prijatel je, odgovori ta zopet, kakor vselej. Bolnega sim ga našel na poti, in sim ga sim pripeljal, da se tu pozdravi.

Ti imaš pa resnično na verhu Grintovca tudi prijatle, reče se smejaje pervi.

Kaj boš to, reče drugi bolj tiho, znabiti se da porabiti, se bo vidilo, se bo vidilo. –

Po takem govorjenji se vsedejo vsi na klopi in vsak si nabaše svojo pipo. Za Ivana se niso dosti več zmenili. Njemu pa ni bilo več treba prašat, kje de je, dobro je namreč razvidil iz njihovih obrazov, njih obleke, njih stanovanja in njih pogovorov, da so tihotapci. Slišal je že poprej večkrat, da čez Jelovco hodijo tihotapci na Laško - in zdaj se vidi v njih sredi. [57]Nekako čudno mu je pri sercu, ko premisli, da ga je njegova prenagla jeza tako dalječ pripravila, pa med volkovi, si misli, se mora tuliti, in se kakor mogoče domačega dela. Tihotapci pripovedujejo od današnje poti in med tem napravita dva prav prijetno večerjo. Ivan povabljen, se ne brani pri jedi pomagati. Po jedi ga pelje Matiče v drugi oddelek bajte, kjer najde eno precej čedno in ne ravno terdo posteljo. Ivan se ne more zderžati in ga hoče enmalo osmukati.

Povej mi vender, Matiče, mu reče, zakaj si me pripeljal v to roparsko bajto?

Kaj! roparsko bajto! zavpije uni. Vsi od pervega do zadnega so pošteni ljudje, kakor jest; vsi so moji prijatli. Ali morebiti mislite, de pobijajo in kradejo? Nikakor ne. Vsak človek se na drugo vižo preživi in ti se preživljajo s tem, de mejniške pse prekanajo in cesarja za enmalo dobička goljufajo. – Dobro spite, gospod! lahko noč! –

Pošteni, kakor ti! Kdo ve, koliko je poštenosti v tebi. Menim, da bi si z vso skupaj čevljev namazati ne mogel, zamemra Ivan in se ogerne.


Pesem.[uredi]

Zložil S. Jenko.


Glasno si spevala,
Glasovir terkala;
Nisi pač mislila
Da sim te čul.

[58]

Blizo pri vratih bil,
Tvoje sim glase pil,
Z njimi serce pojil
Vbogo serce.
        
Kljuko prijemala,
Skor jo pritisnila,
Vender ni upala
Roka moja.

Solza je padala,
Lice namakala,
Ti je nis' vidila
Lite zastonj.

*


Kaznovana tercjalka.
Spisal. S. Jenko.


Neka tercjalka je študente, ki so pri nji stanovali, vselej prav zgodaj na noge spravila, i potlej v cerkev šla. Galiču se je to prav sitno zdelo; sklenil je, se nad njo maševati. Nekega dne pred petemi vstane, se obleče, da je bil ves že napravljen, ko gospodinja budit pride. Gospodinja pri enih vratih proti cerkvi gre, Galič pa pri drugih ravno tje i se v ipovednico, ki je tek vrat stala, spravi. Kmalo tercjalika do cerkvenih vrat pride, se do tla pripogne i milo zdihne: „O moj Bog! Ali smem nevredna grešnica v ta tvoj sveti tempelj stopiti?” Baba nak! ji strašen glas na ušesi zadoni, da se od strahu zgrudi i napol glasno izdihuje: Oh, Bog se me vsmili, velike grešnice! Vem, da nisim vredna, ker snoči

[59]še nisim ubila tri bolhe, ko vem, da bi bile rade živele, i bi bile meni lahko za pokoro služile. Komej se pobere i domu prekrevsa, kjer je več tednov bolna ležala, dokler ji ni ves strah s potom vred iz kože šel. Da so študentje nad tem zjutrej mir imeli, si vsak lahko misli.

Kratkočasnica.

Spisal. F. Erjavec.

(Slabo oblečen in obezan kmet pride v officino enega brivca).

Brivec: O le pojte v božjim imenu! Kam bi človek prišel, ko bi vsakemu kaj podaril. Na zadnje bi mogel sam beraško palico v roke vzeti in ...

Kmet: O, saj vas ne prosim vbogajme, sim le prišel, da bi mi zob izderli.

Brivec: Prav rad, pa vidite, da to velja pri meni eno dvajsetico. Če jo imate, se pa vsedite na ta stol.

Kmet se vsede in brivec mu izdere zob. Kmet vstane, odpre povlekelc in pritira vun nekaj umazanega papirja.

Na tu imate pa se plačajte!

Brivec: Oho oče, to je bankovec za 100 goldinarjev!

Kmet: Da, da le zamenjite ga, in dajte mi nazaj, kar mi gre.

Brivec malo pomisli, nato mu da bankovec nazaj in mu reče:

Tu imate bankovec in pojdite si hlače kupiti, da bodo pa lepše, jim dodajte tisto dvajsetico.

Kmet nekaj memra in se zgubi iz brivnice. [60]==Zemlja se okoli osi verti.== Spisal V. Bril.

Zemlja ima dvojno gibanje, namreč okoli svoje osi in okoli solnca, kterih pa mi nobenega ne čutimo. Marveč se nam dozdeva, da se solnce okoli zemlje premiče in ne zemlja okoli solnca. Saj vidimo solnce vsako jutro izhajati, vsaki poldan na nar visočejem mestu neba stati in zvečer spet zahajati v neprejenjljivem verstenju. Torej jih je dosti bilo nekdaj, in jih je, žali Bog, še zdaj, ki ne verjamejo tega, kar se mi od mladih nog u šulah učimo in tako terdo verjamemo, kakor da je en Bog. Tej misli nasproti so zoperniki verste iz sv. pisma, stavili, v kterih je Bog po Jozuatovi prošnji solncu tako dolgo stati zapovedal, da Jozua sovražnike premaga; rekli so protivniki: Bog je zapovedal, da naj stoji, ergo – se je prej premikati móglo. Ali besede sv. pisma so besede uzvišenega, poetičnega duha, ki vse, kar pove, le v krasnih podobah in prilikah pové - torej le čevlje sodi naj Kopitar, naj vodopivec s sveto grozo se svetemu pismu bliža, in se nikakor ne prederzne, kake čerkice po svojem razlagati. Tode to nasprotenje je slaven zvezdoslovec, kogar ime sem pozabil, takole spodbil: V sv. pismu je zapisano, da je Bog solnce ustavil – ergo naj se je premikalo. Tode zdaj od tistih mal miruje, ker v sv. pismu ni zapisano, de mu bi bil Bog spet veleval se premikati.

Ali pri ljudeh je bila ta naravna lastnost, in bo mende, dokler bo človeški rod stal, da si misli, mnenje, ktero so enkrat dobro spoznali, ali že [61]z maternim mlekom kot sveto, brezpomotno vsé vserkali, ne z lepo, in ne siloma vzeti ne pusté. Reci kmetu, da ni duhov, da ni čarobnic, ali tako imenovnih copernic, v pričo tebe se ti bo posmehoval. Rekel ti bo: Kako pa sicer lasje kviško pridejo in potem v toči spet nazaj padajo. In reci mu; da veter lase zanese v zrak, in časih še težje reči, terdovratno bo pri svojem mnenju ostal. Govori mu na dolgo in široko, da tako imenovane veše so prazni zrak, ki se vname in da je tacega zraka v rudarijah, na grezeh in drugih močirnatih krajih veliko, prav nič ne boš pri njem opravil. Tako Cook pri svojem brodarenju v južno morje mornarjev nikakor prepričati in pregovoriti ni mogel, da je kos manji ledu večji, ali da manj več prostora potrebuje, kakor voda, iz ktere se je naredil. Bilo je namreč treba hladne pitne vode, navadna morska voda pa, kakor znano, se ne more piti. Torej je mornarjem ukazal, ledu v sodove natlačiti, da bi se stajal. Ti pa tega nikakor storiti niso hotli, rekoč: Kadar se bo led v sodeh stajal, se bo raztegnil in nam bo vse sodove raznesel in še barko poškodoval. Mogel jim je šelej pri manji posodi, z ledom napolnjeni pokazati, da led kaj več prostora vzame, kakor voda, ki se iz ravno tistega ledu naredi.

Očitnega dokaza je torej treba, da se termasto ljudstvo pregovori, ali kje čemo tacega za premikanje zemlje okoli osi, premikanju solnca okoli zemlje nasproti, dobiti. Dosti je dokazov, bolj ali manj očitnih, tode ravno manj očitni so vsacemu pred očmi - in kakor se sicer zgodi - tak dokaz nepre [62]šine človeškega duha, ako se ta nalaši k tej reči ne oberne.

Ali se morejo naše oči pri kacem premikanju toliko zmotiti, da mislite, da se to premika, kar v resnici pri miru stoji? Zamorejo se. Vsedimo se v čoln, ki se s silno hitrostjo po reki pelje in zdelo se nam bo, da bregovi s hišami in drevesi, ki na njih stojé, se premičejo, mi pa pri miru stojimo. Ali ni torej mogoče, da se tudi zemlja z nami vred tako hitro okoli osi verti, da se nam zdi, da se mi ne premikamo, in da se solnce. Mogoče je torej že, da se zemlja verti in ne solnce.

To je pa tudi bolj verjetno, če pomislimo, kako dalječ so nekatere zvezde od naše zemlje, in kako grozovitno so velike. Že solnce je 21 miljonov milj dalječ in 1 miljonkrat in pol večji, kot zemlja, kako hitro bi se torej verteti moglo, da bi se v 24 urah okoli zemlje zvertelo. Daljne zvezde, kakor Siri i. t. d. so pa še miljonkrat in miljonkrat večji, kakor solnce, in tudi tolikrat dalje od nas, kakor ono. Če bi se torej te zvezde okoli nas premikale, s kakšno nezapopadljivo in nepisljivo hitrostjo bi se verteti mogle, one, ki so se miljonkrat in miljonkrat večji, kakor prah, naša zemlja, na kteri je peščica ošabnih človekov, ki so tirjali in deloma še tirjajo, da naj se ves svet okoli njih verti. Tode premikanje zemlje okoli osi sledi potrebno in dosledno iz tihle okoliščin.

/Dalje sledi./

[63]==Sorica.== Spisal I. Tušek.

V kotu Kranjskega na izvirih Sore med prijetnimi planinami prebivajo Nemci v sredi Slovencov. — V štirinajstim stoletji je lovec težavno še tu med gostim ternjem in košatimi smerekami jelena gonil. Takrat so še goste čume solnčnim žarkam le redko tla greti pripustile, ktere so merzli studenčiki močili, rast sočnih rastlin pospešiti, da bi jih sovražnega solnca branile. Le medved in jelen sta gospodarja te goščave bila, po kteri je požrešni volk neomejeno razsajal in na pohlevno serno pazil.

Časih je tudi medved bližnjim hribovcom na njivah oves posmukal, ali volk na paši ovco ali teleta vkradil, pa ti hribi so bili preredko obljudeni, da bi bili ljudje zamogli divji zverini z vspehom se braniti. Pa kar Slovenci niso storiti zamogli, so storili pridni Nemci, kteri so s svojo terdo stanovitnostjo in delavnostjo že toliko gojzdov posekali, toliko zemlje obdelali, in kjer koli je bilo treba, toliko gojzdov nasadili. Ti so tudi iz teh krajev medveda in volka, jelena in drugo zverino pregnali, ktera se je le nerada matiki in brani vmaknila. Če so nemški naselniki povsod tako pridni v sekanji gojzdov bili, kakor tukaj, se jim zares spodobi njih čast, ktero si, se veda, sami med pervimi dajejo zavolj njih stanovitne pridnosti, ktera se nobene težave ne boji, ki se iz pervega naselnikom stavi. Zares, v ti reči so bili tako pridni, da zdaj dovolj gorkote solnce tlam daruje, ker redke bukve in smereke gorkega žarka več ne vlové. Nikjer v teh krajih zemlja tako [64]reber ne kaže, kakor na soriškem svetu, akoravno še do zdaj ne pomankujejo lesa, ker bližnji Porezen in Jelovica sta še gosto poraščena. Pa tudi tu sem je že stegovala se pridna nemška roka, in tako dolgo stanovitno preganjala drevesa, da je pri razdelovanji skoraj zadnje smereke s sekiro v sekvester vdarila, kterga terdota je Soričanu kosti raztresila, da ga še zdaj desnica boli, in ostro sekiro mu okrušila.

Kdaj ravno so se Nemci tu naselili, se dobro ne ve, pravijo pa, da v štirnajstem stoletji, ker imajo mende na nemškem rovtu v Bohinji sprično pismo iz tega časa, v kateremu Oglejski patriarh naselnikom pogodbe s Slovenci zavolj zemljiš poterdi. Prišli so iz Pustriške doline v Tirolah te samote obdelovat. Zdaj je pa Sorica z okolico svojo eden naj lepših krajev Slovenskega. Sicer bi se ne moglo reči:

„Dežela Kranjska nima lepšga kraja,
Kakor je z okolico ta, podoba raja.“

Ker gotovo Bog Adama brez hlač in Evo brez krila bi ne bil v tako merzli kraj postavil. Tudi Soričani nič tega, kar si pod podobo raja mislimo, ne vživajo. Sadje je tukaj le enkrat zrelo, če ga sneg ne prehiti; rumena pšenica le malokje prijetne bregove zlati, pa toliko več je „špičaste pšenice“, katera je njih vsakdanji kruh. – Kako je to, lepi kraj brez rajske podobe? – Ko bi Adam ne bil tako imeniten gospod in de ne le sladkega sadu poželel, ampak ko bi bil tudi oves rad zobal in jagode tergal, bi pa vendar ta kraj raj imenovali, ali bi pa saj ga kraji priličili, kjer je perva družina potem stanovala, ko ji je že Bog bil ternje in osat v oblast dal. —— [65]Popotniku, ki iz Bohinja čez planino pride, se pri pervemu koraku navzdol prozor odpre, kteri je zares lep. Ne imenujem ga veličanskega, ali krasnega, ali rajskega, ali Bog ve v kterim superlativu, ker mislim, da je zadosti, da je le lep. Tedaj ostane pri tem: »Prozor je lep«! -

Stojiš tu na stermim robu, blizu Kranjske meje, povsod krog tebe, na levo, desno, zadej in pod teboj je draga Slovenska zemlja in vender ni vsa Slovenska. Blizu tebe so se ptujci naselili in ti med njimi stojiš, kteri pa niso več ptujci. Bog, ko bi povsod tako bilo s tvojimi sinovi, Slovenija! Tirolci so poslovenjeni, kterih nemščino je slovenščina zadušila in nemški rod s svojimi sinovi tako zmešala, da se le malo posebnosti med Soričani najde, kar bi zunaj malo nemškega žlobudranja na njih poprejšino domačijo spomnilo.

Lep dokaz, da nasproti drugim v našim jeziku neka skrivna moč živi, ktera nam ga je iz krempeljnov vsih ponemčevavcov rešila, kterih velika truma mu že sto in sto let na žili puša, in pijavke in koze nastavlja. Sicer ga še masiktera pijavka liže in marsiktera pika se mu na čelu pozna, pa z božjo pomočjo se bo vse to odpravilo, rane zacelile in obraz ugladil.

Kako je pa z nemškim jezikom? Ni še dolgo, kar je neki župnik starišem zapovedal, otroke popred slovenščine, potem se le nemščine učite, kar je bilo zavolj nauka potrebno, ker takrat niso ne otroci slovenskega ne zdravega nemškega jezika razumeli. Že takrat je bilo pol slovenskih besed v njem,postavim: Kalberle schreierle, gebete scho [66]kanza. - Haserle über die plot springerle. - Die Postawa will es so - - op.

Zdaj pa že mladina ne zna več Nemškega govoriti in komaj še stare razume, ki jo po svoje vdarijo. Ko sim enkrat enemu pastirju rekel mi kaj po soriško spregovoriti, mi odgovori: "Zastopim dobro, pa rïti ne morem." Komaj je 50 let od tiste župnikove postave in Soričani že med sabo malo po svoje godejo, ko bi jih pa kak ptujic slišati utegnil, pa nobene nemške besede ne zinejo. Pri ti priči bi jim koj sramota kri v lice zapodila, posebno pa dekletam, ktere kar niso pripraviti nemško govoriti. Bog ve, če se tudi Slovenke domačega jezika sramujejo?

Pa kam sim zabredil, saj sim mende od lepega prozora govoriti mislil, kteri se verh planine začudenim očem odpre! Ko je pa zdaj predaleč nazaj iti, pa raji v Sorici ostanimo in krog sebe poglejmo.

Malo od vasi na lepem gričku se dviguje rudeči stolp farne cerkve, kraj ktere košate lipi župnikovo lepo hišo senčite. Krog in krog grička so le malo viseči bregovi čez in čez z vsakdanjim kruhom in s sočivjem obsejani, kar vse prav lepo podobo daje. In res sim mislil pred dvemi leti, ko sim v nekem kozelcu vedril, to podobico na popir pritisniti, pa ni ratalo, ker naloga je bila pretežka. Globoko v dolini se tihi potok Sora v solncu blisketa, kraj kterega, če se ne motim, rudeči in černi govedi z repom muhe branijo. Naravnost proti jugozahodu meji porezani Porezen to okolico; blizo verha se bela hiša blišči, ktere prebivavci morajo tri ure dalječ po sterminah in skoz germovje Boga častit [67]iti, kar jim pa po zimi zavolj na sežnje debelega snega nikakor ni mogoče. O tem času ti srečni sinovi narave tako vživajo tiho veselje in srečo samote, kakor pervi naši stariši. Nobeden jih ne obišče in sami tudi nobenemu te nadloge ne delajo. Po hribih med Poreznom in med Blegošom je raztresena Davča, kake 4 ure dolg in 3 ure širok kraj z vsimi svojimi luknjami ktere so tako sterme, ozke in raztergane, da bi kmalo mislil, da je Bog v začetku vse pri stvarjenji pokažene doline sem zmetal. Ta kraj s svojimi gojzdi, pašniki, obdelanimi bregovi in pustimi senožeti se vas imenuje. Zares kranjski Peking je nar večji vas cele dežele. Potem mora pa mende Matinverh, kteri se proti izhodu od Davče vleče, Nanking imenovan biti.

Če je ktera Davčanka tako srečna, da ji voda sina na hrib prinese mora mož pol ali celo uro daleč botre iskat iti. Če fant k naj bližnjem dekletu vas gre, mora doline in hribe, pašnike in gojzde prelaziti in potem, ko je že velikokrat nad kako korenino se spodtaknil, začne misliti: Kmalo bom pri nji, ktero rad imam, saj že več kakor 3 ure hodim. Če hoče gospodar kôscov imeti in če se ni v nedeljo pred cerkvijo preskrbel, mora celi popoldan hoditi, preden pet hiš obišče.

Se ve, da so ti od vsih ljudi ločeni hribovci le na svoje družinsko življenje omejeni in da so čerko za čerko pravi sinovi narave. — Na uni njivi tam doli še nekaj kop stoji v kte [68]ze Soričani snopé obkladajo, ker so le redki kozelci, ki so se sem preselili. Narede jih takole: Osem rogovil v okrožje zasade, v ktere snope tako vlože, da so ritinje vun obernjene, klasje pa vse znotraj ostane, ktero v senčnemu notranjemu prostoru dobro posuši. Tudi ženice ne vežejo same snope, ampak to opravilo moški opravljajo, kteri kopé stavijo.

Da so pa Soričani zares za obdelovanje zemlje pripravni ljudje, pričuje to, da je vsa pripravna zemlja krog vasi le ena njiva, ker kraj njih ozar ne puščajo.

Senožeti so pa vse na Lajnarji in na drugih planinah. Nar bolj vesel čas za Sorico je pa kadar pervikrat spomlad živina na planino gre, tega veselja pa še nisim bil pričujoč, toraj je nar bolje, da molčim, saj sim že zadosti popisal.

Človek.[uredi]

zložil S. Jenko.

Ko si doveršil, duh stvarjenje
I zadnjič vse lepote cvet,
Človeka zbudil si v življenje
I v last mu dal vesolnji svet,
I uma luč mu utisnil v glavo,
Kreposti moč mu v roke dal:
Kaj mislil je, ko je naravo,
Je pervič tvoje dela bral?

[69]

Neznan občut ga više dviga,
Vir svoje bitnosti spozna,
I ve, da kar mu v žilah šviga
V višavi svoj iztok ima,
Spozna namembe glas visoke,
Spozna, kdo oče mu je bil,
Izmišlja misli si globoke
Kih je v studencu večnim pil.

I kot studenec, ki iz oblaka
se je napil dežja moči,
Veselo čez skalovje skaka
I v morje svojo moč vali,
Da spet dobi, kar je oddalo,
I kar dobi, da spet odda,
I spleta tak verigo zalo
Narave vedno znovega:

Tako se človek spenja više,
I kar pod solncom ne dobi
S hrepenenjem na višavi iše,
I v miru večnim zadobi.
I sreče skoraj nezaveden
To vender dan da dan pije,
I blagodarov miglej sleden
Število nanj nebrojno spe.

Da srečnemu tako sijalo
Bilo bi solnce vekomaj!
Pa dni je danih tacih malo,
Nestalno ruši čas naprej;

[70]

Pa dan nesreče že se bliža
Trenutek čeren prihiti
I k tlam i v prah ga spet poniža,
Nebeški žar skor zaduši.

Prah bivši, kaj da je spregleda,
I žar goreč mu serce žge,
Oko mu še nakviško gleda,
Ne moč, obup iz njega zré.
I kakor reka v sili ljuti
Razbiti skuša terdni jez,
Tako zajezo človek čuti,
Pa pot zaperta mu je čez.

I glas nesreče se razlega
I moči tok solza oči,
Da mili glas do neba sega
Do vrat nebeških se glasi.
Rešenje milost misli večna,
V človeku vžge se upa žar;
Nehala doba bo nesrečna,
Ko steče vekov kolobar!

I milo zablišeča nada
Nov vez storiti mu veli,
Aldove na altar poklada,
Preliva nježnih jagnet kri:
Zastonj zdihuje hrepeneče
I kliče serce njega mir!
Da let nesreče polno steče
Se več, kot sto desetkrat štir.

[71]

Pa čas odločen se je stekel,
Napočil dneva svitli žar,
Nesreče se oblak razlekel,
I srečna je nesrečna stvar;
Sam duh nebeški jo je zbudil,
K'ozerl se je na svet proklét,
Da jez poprejšni se je zgrudil,
I človek bil je človek spet.

Zemlja se okoli osi verti.[uredi]

Spisal V. Bril.
/Konec/.

Ne samo zemljino telo in žnjim mesta, ljudje i. t. d. verte se okoli osi, ampak tudi zračje, ki zemljo, kot votla oblina obdaja. Zato se zgodi, da mi tega premikanja ne čutimo, sicer bi vihar bil, da bi ljudje in hiše podiral in kmali vso rast na zemlji pokončal. Zavolj tega mora tudi vsaki kamen, katerega navpik kvišku veržemo, na ravno tistem mestu pasti, pa ne zato, ker zemlja stoji, ampak ker za ravno toliko v primeru kakor zemlja, se je tudi zračje overtelo.

Pojdimo zdaj na en stolp in stopimo na line, ki proti izhodu gledajo. Izpustimo ravno pri zidu kamenček iz roke; ko do tal prileti, ne bo več pri zidu, ampak za nekaj linij in in celo palcev od stolpa pa proti izhodu, posebno če je stolp zelo visok, kakor postavimo stolp sv. Štefana na Dunaji, stolp v Štrasborgu i dr. Kaj pa je vzrok tega? Kamenček je pri padcu obderžal tisto hitrost v vertenju okoli zemlje, ki jo je imel pri linah, ravno [72]Ko ga je roka spustila. — Ta hitrost pa je veči pri linah, je veči na verh stolpa, kakor na tleh. Vzemimo postavim kolo in ga zavertimo okoli osi, obroči se bodo nar hitreje verteli, ker so nar bolj dalječ od srede — od osi; presto samo pa se bo kaj bolj počasno vertelo, ker je blizo osi. Ker so pa line dalji od srede zemljine, kakor tla, se toraj tudi bolj hitri verte, to je, v enakem času dalji pridejo, kakor stolp pri tleh, in tako tudi kamenček, ki je iz lin do tal priletel. To pa bi se zgoditi ne moglo, ko bi se zemlja proti jutru okoli svoje osi ne vertela. Obernimo se k drugem dokazu, da se zemlja okoli svoje osi verti.

Postavimo pod. I top a na severni poloblini zemlje in merimo na b, ki je bolj južno proti ravniku postavljeno. Sprožimo top, oblica bo letela en čas, pa ne bo zadela; ampak na desno udarila, in to spet zato ker se zemlja okoli osi obrača.

V tem času, ko je oblica od a do b letela, se je zemlja od zapada do izhoda že nekoliko obernila in cil, ki je bil v b nastavljen, je prišel v m. Tode oblica mu ni môgla tje slediti, tudi ona se je nekoliko proti izhodu pomaknila, tode ne toliko, kakor b, ki je blizo ravnika in toraj dalje od osi. Oblica pa je s tisto hitrostjo se vertela, ki jo je v a imela, in toraj zad za cilom v n ostala.

Postavmo top a na juzno poloblino in merimo v b, ki je spet blizu ravnika. Sprožimo [73]top. - Ta čas, ko bo oblica od a do b letela, se bo cil b že do m premaknil, oblica pa bo zaostala in v n v zemljo udarila, ker se je z izverno manji hitrostjo vertela, kakor jo kraj ima, od kterega je prišla, namreč a.

Postavimo zdaj pod .n. top a na ravnik in ga namerimo v b, ki je bolj proti severnemu tečaju. V tem času, ki ga bo oblica potrebovala, da bo od a do b prišla, se bo b z zemljo premaknil v n, oblica pa bo v m in v tla udarila, toraj cil v vertenju prehitela. Vertela se bo namreč s hitrostjo, ki jo je na ravniku imela in ki je večji od te, ktero ima b in vsi kraji, ki na tisti stopnji severne širokosti leže.

Če zopet top a nastavimo na b, ki je v južni poloblini, bo oblica že do m prišla, med tem, ko se bo b šelej do n privertil in to iz omenjenega vzroka.

Ta dokaz si vsak sam lahko naredi in kar je v njem zapopadenega je dobro znano lovcom alo sploh streljavcom. Večkrat se nameri, da nar umetniši srteljavec cila ne bo zadel, čeravno je mislil, da bo oblica na ravnost v černo šla, ker je zares tje meril, tode vertenje zemlje okoli osi je krivo, da ni tega zadel, na kar je meril.

Drug dokaz za našo (resnico) reč je resnica, da je zemlja na obeh tečajih nekoliko uderta, na ravniku pa trebuhasta, to de tega nobeden še sam videl ni, vsi moramo to le gotovemu in natančnemu prera [74]cunenju verjeti. Ta prikazen se tako razjasniti da.

Vzemimo pod. III. oblico ab iz ilovice, pretaknimo skozi sredo palico in vertimo oblico okoli nje. Kmalo se bo pri čerkah s in j, kjer je palica pretaknjena, uderla, pri čerkah a in ba pa se razširila, ker ta kraja se okoli osi nar hitreje vertita in sta nar bolj nagnjena, od palice se oddaljiti. Iz popolne oblice sajb dobili bomo potlačeno oblico s'zj'i, kakoršna je naša zemlja, ki je nekdaj tudi bolj mehka bila, kakoršna je še zdaj v sredi.

Daljni dokazi za premikanje zemlje so še toki v morju in zraku. Od tokov v morju smo nekoliko slišali v spisu "Podnebje v privodnih krajih", od tokov v zraku pa nam bo kak prihoden spis kaj znamenitega povedal. [75]Bil je visoke, močne postave, dolgočernkasti lasi so se mu vili v zalih kitah po ramah. Njegov obraz bil je nar lepši možki obraz. Njegove oči so se svetile v nekakim milim, želečim ognji, le pri unih besedah so švigale ogenj, ki ga le oko zapovedovavca, ki si je svest, de ga ni, ki bi se mu zoperstaviti mogel, švigati more. Lepa brada mu kinča obraz, ki ga skorej vsega zakrije. Njegova obleka ni v nobeni reči podobna obleki unih, kterim je zapovedoval. Bila je podobna gerški obleki, le po bôji se je razločila od nje, ker bila je černa. Za pasom imel je dva svetla okovana samokresa, in kratek meč, širokemu nožu podoben, je visel na njegovi strani. — Kdo bi ga spoznal, ko bi bil pogledal zvunajno obleko, ko bi bil pogledal njegov zarašen obraz? Le kdor bi mu bil pogledal v oko, ki se je zmirej enako svetilo in v vsih nesrečah, vsih bitvah, vsih boleznih dobrovoljnega pogleda zgubilo ni, bi bil z začudenjem zaklical: Ivan! —

Čudne so pota, na katere nas osoda zanese, čudne so bile tudi pota, kamor je zagnala Ivana. V tihotapško bajto ga je bil pripeljal Matiče. Kdo in kaj pa je bil prav za prav Matiče?

Tihotapci so imeli po vaseh spodej Jelovce pomagače, ki so blago skrivali, in ga med ljudi prodajali. Njih služba je bila enmalo nevarna, scer pa jako dobra. Eden takih bil je tudi stari Daj, ki je v svojih mladih letih sam po blago hodil, zdaj pa zavolj starosti ga le skrival in prodajal. Drugi bil je Matiče. On ni imel lastne hiše, torej ni mogel pomagati skrivati, in daleč na Laško ho [76]diti, mu ni dopadlo. Bil je torej le časten sočlan te družbe, v kteri so ga vsi iz serca radi imeli, ker jim je marsikdaj kako veselo uro z svojimi šalami napravil. Bil je pa tudi dober ogleduh, de mu ga ni enacega bilo. Vsih prijatel je bil, in zatorej si misli ne bodo hudi, če jim enga prijatla pripeljem. Njegovo mnenje je bilo dobro, ker je Ivana na nar pripravniši vižo rešiti hotel. In za enkrat se mu je ta nar pripravniši zdela, ker je dobro poznal grofovo termo in nevarnost, v kteri je Ivan, če kam pride, kjer je grofu mogoče ga zalesti.

Ali Ivanova bolezen ni bila majhna. Jela ga je merzlica tresti, in dolgo časa je mogel v postelji prebiti. Ko se mu je na bolje obračati jelo in je že posteljo zapustiti mogel, je začel premišljevati, rujave može ki so pri hiši not in vun hodili, premišljevati stan tihotapški. Čuden se mu je zdel in nepriljuden, in strah ga je večkrat prešinil, ko jih je vidil po tamnem gajzdu se zgubiti, kakor černe pošasti, kakor roparje, ki bežijo dneva luč. In res večkrat ga je oblila misel, ali niso roparji, ali saj tatje. Tode iz njih govorov ni bilo mogoče takega kaj skleniti, akoravno ni bilo njih obnašanje, posebno pa stanovanje od roparskega dosti razločno.

Matiče bil je zdaj v doli, zdaj v gori, zdaj je godel ženinom, zdaj tihotapcom. Ivan ga je prav rad imel. Matiče se je vedil tega prijatelstva poslužiti in je jel po malem tihotapško prosto življenje hvaliti, kako prijetno je tukaj živeti, koliko sveta jim je odpertega, da nobenimu niso podložni, nobenemu hlapci, vsi sami svoji [77]gospodarji in večidel je sklenil z besedami: Ali bi Vas morde ne veselilo tihotapec postati? Od začetka je to vprašanje Ivana močno razkačilo, jel je grajati Matičetovo življenje in njegovih pajdašov, ta pa je vedel urno govor na kaj druzega napeljati in ga utolažiti, misleč si, saj morebiti vender ne boš vedno Ivan s tanko vestjo. Kolikorkrat pa je izdola prišel, vselej je vedel strašnih reči na kupe mu povedati, ali bolje lagati, kako je grof še zmirej serdit, kako mu žuga, kako ga zalezuje, in več tacega - se je Ivan prestrašil. Skoz to ga je pa tudi napravil, da je mislel, kmalo iz te koče priti pustil, in se kmalo popolnoma privadil. S tihotapci se je tudi soznanil, akoravno jih je od začetka do smerti čertil. Jel je njih pripovedke z dopadajenjem poslušati, i če so mu kaki boj z ogleduhi popisovali, kako so jih zapodili in jim orožje pobrali, je čutil serce urniši biti in si želel saj enkrat pri taki prigodbi pričujoč biti.

In ko je bil sam, si je mislil: Hiše ne smem zapustiti, de bi šel v svoji pravi obleki, v svoji pravi podobi med ljudi, in tukaj sedeti in nič, prav nič opraviti imeti, je še za menj. Šel bi v daljne kraje, in bi živel kakor dohtar, pa dohtarski in sploh vsaki častni stan mi je zoperen. Ah!zdihne večkrat medtem, ko bi Ano imel, naj bi bilo, kjer koli hoče, povsod bi mi bile nebesa! Vedno tukaj ostati in brez vsega opravka biti, bi bila nehvaležnost do tihotapcov, ki ga niso bili dolžni zastonj pri sebi imeti, in [78]tako je mislil, tako je zdihoval in želel in se sramoval in - v kratkem malo, tako se je pletlo, de so ga tihotapci v svojo versto dobili, se ve, de nar bolj po prizadevanji njih prijatla Matička.

Ivan pa je bil kmalo nar ročnisi vših tihotapcov, ker v kratkem se mu je tihotapsko življenje tako v serce vrinilo, de ni imel nikdar miru in veselja, kadar je mogel doma ležati. Le po nevarnostih je hrepenel in če jih je našel, ni bilo takih, ki bi jih premagal ne bil. Kmalu so ga tudi mejniški stražniki spoznali, to se pravi, spoznali njegovo moč in njegov pogum, ker bežal bi ne bil, rajši bi bil na mesti obležal. Življenja ni celo nič varoval, ker ga ni ne mervico obrajtal. Ceno bi bilo le imelo, ko bi je bila Ana sladila.

Med tihotapci, ali saj med temi tihotapci ni bila poprej navada, poglavarja imeti. Vsi skupej so za enega bili; če eden ni bil pri tem ali unem sklepu zadovoljen, so ga pustili s svojim lastnim zadovoljnega biti, sami pa po svojem sklepu storili, s terdnim zaupanjem, de, če ne danes s tem, bo pa enkrat drugikrat z unim sklepom zadovoljen. Uni se pa tudi dalje zmenil ni, temuč je, če mu postavim, ni dopadlo, sim ali tje iti, doma pri peči ležal in boljših časov čakal.

Zdaj so pa vsi naenkrat začeli Ivana na neko vižo častiti, kakor prec nobenega iz svoje srede. Vselej so njega nar bolj za svet prašali, vselej njegovo mnenje poterdili. In enkrat, [79]ko so ravno prav veselo krog iskrenega vinca sedeli, jim Matiče na nagloma reče: Vi ste pač malo vredni, cela četa vas je in še poglavarja nimate. Vsi Matičeta in sami sebe pogledajo. Zato, nasleduje, nasleduje dalje, bi jez menil, da bi bili mojiga prijatla Ivana poglavarja storili.

Matiče, kaj čenčaš, ga ustavi Ivan.

Nič ne čenčam, Ivan, ali toliko vam rečem, prijatli moji de - - -

Da, naš poglavar naj bo, zavpije eden, pred ko je Matiče izgovoril.

Naš poglavar! da naš poglavar! vpijejo vsi in Ivan — je bil.

Danes so se odpravili na Laško. Pet jih je imelo doma ostati. Trije med njimi niso bili ravno nar bolj pošteni ljudje, njim je zmerej bolj dopadlo s silo si prilastiti, kakor po navadnih tihotapških potih. Zatorej je posebno nanje obernil Ivan une besede v začetku poglavja.

Pervi dan so bili mirni, ali drugi dan jih je že jelo bosti, de tako brez vsega dela tukaj ležijo. Vedili so, de Ivana in tovarišev nar manj štiri dni domu ne bo.

Pojmo na rop, reče eden drugemu skrivno, unih še dolgo ne bo, in mi med tem brez skerbi opravimo naše svojih dela.

Ko bi le unihle dveh gumpcov ne bilo, reče eden, ta dva gotovo ne privolita.

Kaj ta dva nas tičeta, reče zopet pervi, menim de se še jih vender ne bojiš?

Pa nas znata unim zatožiti.

Saj jima ni treba vsega na nos obesiti! [80]Kam pa vender hočeta iti, reče tretji?

To je moja skerb, reče zopet pervi in pogleda, če spita una dva, ali ne. Jaz menim Pustograškemu grofu bi se smelo enkrat enmalo mošnjica polajšti.

Ne bilo bi preslabo, ali pa ni grad zlo zavarvan?

Skorej nič; ker že dolgo ni bilo od nobenega ropanja slišati, se ne zmenijo ljudje dosti več za zavarovanje. Hipoma grad napasti, enmalo zaropotati in zagroziti in mošnja je naša!

In še kaj poverh! pristavi drugi.

Tode premalo nas je, zaverne uni.

Dobro bi bilo res, reče pervi, ko bi nas bilo kaj več, pa brata, pogum zmore vse in, brate, če nas je menj, več si bo vsak prigrabil.

Tri sto medvedov! ti si tič, že velja!

Le tiho, miruje pervi, ta dva ne smeta ne čerkice vediti. Hvala Bogu, saj spita kot čoka.

Orožje v roko! — zdaj urno naprej, basali bomo puške, pod Pustimgradom.

S temi besedami so že skozi vrata, in urno kot veter, jo švignejo v dol.

Kakor tiho so pa delali, se je vender, ko so skozi vrata šumeli, eden unih dveh zbudil in ravno zadnje besede, ki jih je uni že pred vratmi rekel, ujel. Na noge skoči in pogleduje krog sebe, preiše vse kota in njih orožja nikjer ne ugleda. Se mi je zdelo, zamermra jezno in zruka pajdaša, da jim ena po butici roji. He Marko! Uni trije so nama jo skuhali, šli so pred eno minuto. [81]Naj gredo vragu na roge, reče in se hoče zopet vleči.

Ne tako, zavpije uni, ropat so šli.

Kaj ropat, zakriči uni, ali jih nisi znal nazaj zapoditi?

Ravno ko so med vratmi bili, sem jih zaslišal in zdaj so že Bog ve kje!

Potepuhi, zagodernja Marko - ali veš, kam so jo zavili?

Za gotovo ne vem, pa menim, proti Pustemu gradu, ker to besedo sem zadnjo čul iz njih ust.

Ko bi bil le poglavar tu, gode uni in škriplje z zobmi!

Pretekle so kake tri ure, kar se zaslišijo stopinje, Marko in pajdaš skočita na noge, pa tihi, dobro znani pisk ju potolaži. Kmali stopi Ivan v sobo in ž njim njegovi pajdaši, ki enega iz svoje srede težko ranjenega prineso.

Kaj pa to, vpraša Marko, na ranjenega pokazavši.

Čez eno skalo je padel in se ranil. V gozdu ga nismo mogli pustiti, torej smo ga nazaj prinesli. Ali pot je bila zastonj in nar boljši čas je zamujen! Kje so pa drugi trije, vpraša Ivan?

Zlodi ve, kje, reče Markotov pajdaš; pred kacimi tremi urami so odšli, menim na rop, in kakor se mi zdi, na Pustigrad.

Na Pusti grad!! zavpije Ivan. Grom in strela! Vam je zadnja bila. Na noge, bratje! mi nismo roparji in nočemo roparjev v svoji [82]sredi.

V trenutku so vsi na nogah in kakor blisk jo vdero po gori. Le dva sta pri ranjenem v sobi ostala.

Kmalu prisopejo do grada. Tu se ustavijo, da bi počili. Kar se zasliši stok in krik iz grada in Ivan pozabivši trud in dolgo pot jo vdere v grad kakor nevihta in vsi drugi za njim.

K hudiču s tabo, zavpije in pobije narobe s puško enega unih treh, ki je pred vratmi na straži stal, med tem ko sta una dva po sobah gospodarila.

Divja po dobro znanih stopinjicah gori in tu najde na stolu privezano devojko in na uni strani se ravno roparja trudita grofa zvezati, ki se z znano močjo brani. Kot lev zgrabi Ivan enega izmed nju, ki ga še ugledala nista, za klobuk in za lasé in ga verže kot muho znak po sobi. Unega pa zgrabijo pajdaši.

Potem priskoči Ivan na pomoč staremu grofu in ga reši vezi. Ali grof je bil strašno zdelan, de mu ni bilo mogoče se po koncu deržati. Zdaj priskoči Ivan k devi na stolu, bila je – Ana. Strašni občutki v Ivanovih persih! Tako jo moram zopet najti, ga prešine misel, in ona me še ne pozna in še imena svojega ji razodeti ne smem! Kako je hitel odvezovati in vender je bilo vedno bolj zapenkljano. Kolikokrat ji je pogledal v bledo obličje, to [83]likrat mu je šlo skozi serce, tolikrat bolj je zamotal nje vezi. Prijatel pristopi, mu hoče pomagati, ali on ga porine na stran, in zgrabi zopet vezi in težek izdihljej se mu dvigne iz pers. Ana ga milo pogleda osvoboditelja svojega, njene oči se vjamejo v tužno-svitlem ognju — in Ivanov pogum je proč. Goreče jo objame, goreče jo kušne in z besedami: Rešite jo vi vezi! jo vdere skozi vrata Pustograškega grada. —

Čolnar.[uredi]

(Zl. Jenko.)

Valovi, le šumite,
Dekle moje budite!
Že ura dvanajst bije.
Saj vender mi je rekla!
Pa ura se je stekla,
I, ah, na bregu ni je!

Valovi sicer šumijo,
Dekleta ne zbudijo,
Zastonj mi mesec sije.
Valovi le šumite,
Le z mano vred tožite,
Ker, ah, na bregu ni je!

[84]== Povôdni mož. ==

(Sp. Zarnik)
(Domača pripovedka.)
I.

V starodavnih časih, ko še naše močirje ni bilo suho, ko še ni ravna cesta proti Igu peljala, ko je le gosta šuma vse obdajala in ko ste Ižica in Ljubljanica le samotno tiho tekle, so tudi tukaj stanovali velikani, vile in druge bitja čudne narave, ki so vsak v svojem okrožji neomejeno vladali in se tudi velikokrat hudo razperli in bojevali.

Meta le ročno vôzi, de do polnoči saj do brega priveslava, mesec se je za oblake skril, mislim de predkone bova mokra, preden do srede Ižice prideva, reče stari čolnar mladi, tanjki deklici, ki je pri kermi dobro čoln zavezala; bila je njegova hčerka. Bila sta iz Iga in oče so že od mladih nog z dervmi kupčevali, ktere so vsak teržni dan v Ljubljani spečevali. Bil je čokljat, majhen mož in poznalo se mu je na uterjenih rokah, da je že veliko po Ljubljanskih vodah preveslal in dobro vedil za vsako globočino in kernico, za vsak germiček in tudi vedil strašne prigodbe, ki so se v tamnih nočeh prederznim mornarjem pripetile. Položi veslo, vzame pipo iz žepa in vsede se na sprednji konec, de bi si enmalo opočil, ker stare roke se mu že obnemagale.

No, povzame na dalje, kako ti kaj dopade v beli Ljubljani? dolgo si se že veselila, zdaj se ti je vendar spolnila želja; pa kako nana [85]gloma so Matijata k vojakom pobrali, gotovo ga že ni več, in globoko zdihne mož. Slišal sem, da so se nek hudo zbili; mislil sim, da mi bojo saj tega samega sina pustili, ker ne vem, kje bi tako krepkega pomagača dobil. Sam sim že obnemagal in doli še spravim čoln, ali nazaj grede, mu pa nisim več kos, kar obnemagam in vije me že simtertje.

Preljubi oče, odgovori Meta s krepkim glasom, kaj niste z mano zadovoljni, kaj prepočasi vozim? danes je bilo šele pervikrat proti Ljubljani, nisem še dobro vajena in zato me je tudi tam, kjer se Ižica in Ljubljanica stekate, enmalo vstran obernilo; pa še dva pota grem, bom pa že do dobrega znala in potem vam bom lahko Matijata nadomestovala, če ravno nisem tako močna. V Ljubljani, oče, mi pa kaj grozno dopade. Mislila sim, ko sim jo v časih na paši dalječ pregledovala in premerjala, da ni dosti večji, kakor Ig, pa vidila sim, da je skorej petkrat večji kakor Ig, zakaj ko sim po tergu hodila in ga ogledovala, bi se bila gotovo zgubila, ko bi me ne bili vi pred mostom ogovorili.

Vidiš Meta, to je vse prav, odgovere oče, zelo me veseli, da ti je dopadlo in morebiti te še včasih sabo vzamem; za zmiram pa to zate ni, vse eno si bom pomagača, še jutri, če bo moč, izbral, ker imam za vse gotove vzroke, kterih ti pa dozdaj ne razodenem.

Meta se je začela kislo deržati in vidilo se ji, da ji ta odgovor nič kaj všeč ni. Za [86]kaj pa ne!? morebiti že vem, ko ste en večer doma nekaj tacega pravili, kaj ne de mislite na povod —

Komaj to izusti, kar se nedalječ neko ploskanje po vodi zasliši, nekaj enmalo pogoderna in zopet vse potihne. Dež je poprej enkrat hudo udaril, pa kmali se je vse izvedrilo, in blesketeči odsev je iz tamne Ižice polni luni nasproti migljal. Obema na enkrat vesli obstanete, čoln obstoji, plašno gledata okoli sebe in ušesa proti raznim stranem obračata, pa ni bilo moč nobene reči zapaziti. Meta je bila naglo v očetovo naročje pritekla in kar sape ji je zmanjkovalo, ker bila je šele pervikrat pri taki vožnji in na take pripetljeje še ne kaj navajena.

Ko si je enmalo od strahu oddahnila, popraša tiho očeta, ki so spet za veslo poprijeli in toliko ovirali, da čoln ni rakove poti začel: Kaj je bilo? kaj pa to pomen? ali je morebiti povodni mož?

Nič se ne boj! jo zavernejo, povodni mož to ni, je že kaj noter padlo, ali pa se je kaka riba vun pognala, ali pa so še celo zad drugi čolnarji, povodni mož pa že ni, zakaj ta vse drugač prihrumi, kar gori jo pribrede, včasih še tuli, potlej pa se za kermo prime, se noter vsede, da se pelje, ali pa se derži in zraven prav moško korači.

Kolikrat, oče, ste ga vi že vidili? ali ste ga mogli že večkrat vleči? unkrat zvečer ste nekaj pravili, pa vas nisim veliko razumela. Dajte mi zdajle kaj povedati, vas bom tako [87]rada poslušala; saj se nama nikamor ne mudi, zvedrilo se je; da le toliko voziva, de nama čoln ne uide, do polnoči bova že enkrat na bregu?

Tanka, nježna deklica se ročno z naročeja izmuzne, za veslo zagrabi in urno jame vodico na strani odrivati. Iz njenih lepo tamnih oči je sijala nepopačenost in ganjenost v preljubega očeta in ko je pečo raz glavo vzela, so se pokazale kite gostih, černih las, ki so jo kakor krona okoli glave venčale. Z veseljem je očetovi pogled obstal na berhki hčerki, ktera se jim je necoj še veliko bolj zala zdela; imeli pa so jo tudi neizrečeno radi, bolj so se zanjo bali, kakor za sebe in huji rane bi jim nobeden ne bil usekal, kakor zguba Mete. Postala je ona njih sama nada po odhodu Matijata in še rajši so jo imeli. Ubogala je pa tudi Meta vse z veseljem, kar so ji oče le pomignili; mati so ji bili že pred enim letom umerli. Na teržnih dnéh, ko so oče kupčevali, je čula včasih celo in s skerbjo očeta pričakovala; zmiram se je bala, da bi ne utonili, ali pa, da bi se jim kaka druga nesreča pripetila ne bila, ker včasih pri dobrih tergih so se ga tudi precej nasekali. Ko so pa domu prišli, so bile perve besede: Na Meta, pisano štruco! —

No enmalo počakaj, da si spet pipo nabašem, pravijo oče; ti bom pa povedal, kaj se je mojemu staremu očetu primerilo — Bog jim daj nebesa! — Pravili so: ko so en [88]krat iz Verhnike vozili, gori na široki Ljubljanici, kjer še ti nisi bila, da so precej en čas povodnega moža peljali. Dolgo pred niso hotli verjeti, in so rekli, da to ni vse vkup nič, takrat pa so se sami prepričali. Obernejo se nazaj, kjer so šumenje slišali in pri svitlem mescu zagledajo moža, ki je bil čisto kosmat in zelo velik. Ljubljanico, ki je vender tam taka, da z nobeno žerdjo do dna ne prideš, je do kolena bredel – kmali je bil pri čolnu. Silno so se ga oče ustrašili, ker slišali so, da če je le količkaj ljut, čoln preverne ali pa čolnarja za pete zagrabi in ga naravnost v vodo treši. Ko je en čas čoln deržaje, dalje koračil, in take valove poganjal, da je čoln kar sam naprej tekel, se le vsede na zadnje v kermo, noge v udo molé; – takrat so rekli, da so mislili, da se mora vse skup potopiti. Djali so: "Saj sem vender že po dvanajst sežnjev naložil, pa me vender še nikoli ni tako težilo. Zakliče mi: Le naglo vozi! Le naglo! – urno! – urno! – ročno vudiš, poprej bova v obljubljeni deželi! Meni strah in groza tako moč da, de sim tako veslal, da sim bil ves moker. Silno mi je bilo vroče in gledal sim, ali mi ne tečejo kervave kaplje z čela; – čoln pa je tekel kakor bi ga burja nesla. Kadar tako enkrat do globokega tunfa prideva, že blizo Ljubljanice mi reče: Stoj! do tukaj je dosti, zdaj smo doma; le dobro glej, in pazi. Če se bodo bele pene za mano cedile, počasi vozi in jutri ob osmih pridi na breg po plačilo, pa [89]dobro zapazi! takrat, ko bo že polni solnčni odsev; zagledaš pa rudeče pene, pa tako hitro jadraj, kar je nar bolj mogoče! Ko to izusti, ploskne v udo šterbonk! Pocedé se take pene, da so mi kar čoln naprej splavile, bile so vse bele. Mene pa šele zdaj prav groza in strah spreleti, še hitreje jamem veslati in prikoračil sim do doma v poldrugi uri, za kar sim sicer dobre štiri potreboval. Pa tudi, ko sim domu dosopel, sim bil tak, kakor da bi bil iz groba nazaj prišel, kar na klop sim padel, nisim se skoraj zavedil. Povedal sim vse dogodke te noči svoji ženi, ktera me je posebno o plačilu izpraševala in uganjala, kaj da bo, v čem bo obstalo, ali bo zlato, ali srebro, ali škerlat. Zjutraj ko je že solnce prisijalo, se prebudim in zagledam ženo, ki je s kislim obrazom pri postelji stala. Poprašam, kaj da ji je, ter mi odgovori da je bila že ob šestih na bregu. Ko se je solnce dobro izza gor pokazalo. Zagledam velik čern pisker, mi nadalje pripoveduje; ročno tjé tečem in vidim samo oglje. Iz jeze zagrabim pisker in trešim vse vkup v vodo; pa ravno takrat je solnce dobro posijalo, voda se je blisketala; pogledam pod noge in vidim, da so bili trije ogli na suho padli in postali bili cekini, vidiš jih, reče in mi jih iz žepa pokaže. Blisketali so se, kakor luč in jel sim jo zmirjati, da vender mora biti tako radovedna, da ne počaka pravega časa. Vidiš, ji rečem, midva bi bila zdaj lahko tako bogata, de bi lahko vprašala, koliko Ig velja, tako [90]pa sva po tvoji termi in neumnosti spet pri starem." Vidiš, to so mi oče pripovedali, še na zadnje pristavijo oče. Meta pa reče: Kaj pa vi, oče, ga še niste nikoli vidili? Ali —

Spet se je slišalo ploskanje in mermranje, na zadnje pa postane ropot, kakor da bi se bila skala zrušila in z germenjem v sobo zavalila; viditi pa ni bilo nič. Potem je bilo spet vse mirno.

Oh, oče, mene je tako strah, reče Meta, in jez se tako bojim, da bi se kaka povodna pošast nama za kermo ne obesila! O, tega se nič ne boj, jo potolažijo oče, sva že dalječ v Ižici in tukaj sem jo le malokterikrat pribrodi. Je že morebiti kaka druga povodna žival, kakšen tič, ali kaj tacega.

Kje pa stanujejo ti povodni možje in kje jih je naj več.

Naj bolj se derže gor proti Verhniki, kjer je v Ljubljanici toliko globôcih tumfov, posebno v Germezu, to je ta hribec proti sv. Ani; tukaj, pravijo, da je njih prava domačija in stanuje njih cela rodovina. Imajo žene in otroke; gori v Krimu pa stanuje Krimski mož, od kterega pravijo, da je še vse večji. Vlada v celem Krimu, prikaže se dervarjem večidel, kadar prav germi in treska in marsikterega prekucne. Velikokrat se pa Krimski in povodni mož srečata in strašno se zbijeta; pravijo, da, če se pri vodi skrešeta, je taki ropot in tresk, kakor da bi bil sodni [91]dan in gorje takrat čolnarju, če je z dervmi napolnjenim čolnom blizo, ta jih gotovo več ne prodaja. Kakšen je izid tega boja, se ne vé; da Krimska živino povodno vender le prekosi.

Oče, pravi Meta, uni teden sim jez blizo brega krave vračala in sim tam zraven za germam vidila dva majhna, kosmata fantička, ki sta se s tako fletnim pipčkom tik Ižice igrala. Enmalo bliže stopim, pa stopim naprej in ob germ zadenem; trkrat pa me zaslišita in planeta kakor žabi v nebo in ni jih bilo več viditi.

Kaj, povodne fantičke si vidila?! res? pa mi še nisi čisto nič povedala; ko bi bil jez to vedil, te ne bi bil v Ljubljano vzel, to je nar bolj nevarno, posebno pa če se takim dekletom prikaže, kakor si ti. Pravijo, da za takimi povodni mož postopa. Le nikar več tako doli k vodi ne priženi!

Med takim pogovorom sta se že dalje po Ižici pomaknila in videl se je spet visoki farni stolp. Nebo se je spet jelo v oblake zavijati. Oče vstanejo, denejo pipo v žep in dobro za veslo primejo. No Meta! le hitro, še ene petkrat dobro pritisneva, potlej sva pa doma, če ne naju spet ploha vjame. Ko to izustijo, jim Meta obledela v naročje pade z besedami: Oh, oče, varujte me! varujte me! Preplašeni se ozrejo in vidijo moža ksomatega, velikega, kakor smereka, oči pa so se mu svetile, kot bakle. Bredel je k kraju, pa izruval debe [92]lo verbo in zarjove s čudnim glasom, kakor da bi tulil in mukal. Ti le hitro! le hitro! le hitro! Meni je Krimski mož vse pobral, ženo in otroke, jez mu bom pa nocoj pokazal! jez ga bom zmahal. Ti le hitro vozi, tebi ne bo ta Krimec hčeri vzel! Pri teh besedah se napoti proti Krimu, in slišalo se je še dalječ, ko je po močirji čmokal.

Stari Anton, tako se je klical čolnar, Meto varno na tla položi in šel mu je čoln kakor nikdar poprej - kar na enkrat sta bila doma.

Tužnica.[uredi]

(Zl. V. Bril).

 Le razsajaj, hruši, hruši,
Strašno buri ti vihar!
V sercu mojega zaduši,
Me pomiri slabo stvar!

Mraz in srež! le gospodujta,
Zatirajta, kar živi,
U ledene spone ukujta
Serce, ki neznano skli! —

Ali kaj! - požar presilni
Bo raztajal hladni led,
Zdal bolesti preobilni,
Zdal obupu bo me spet.

[93]==Tihotapec.==

(Novela. VI.)
(Spis. Mandelc.)

Luna je svetila. Na višnjevem nebu, po kterem je le tu ali tam kaka sivkasta megla od vetra podena, proti zahodu se gibala, so migljali milioni zvezd in med njimi luna, kot pastarica neštevilnih zvezdnih ovca. Skozi drevje gostega gojzda je padala le slabo njena luč, pa na ravnem je svetila z močjo obledene zore.

V gojzdu na sivi, z mahom obraščeni skali je ležal mož v širok plašč zavit. Na strani so ležale gosli, ki jih je z levico rahlo deržal, z desnico pa je podpiral glavo. Zdaj pogleda v čisto nebo, zdaj v čisto Savo, ki se je v daljini vidila. Lunini žarki so se svetili v nji, ki se je vila po dolini enaka srebernemu pasu, v kterega je zlatarjeva roka precenjenih biserov brez števila nasula. V časih pogledal je tudi v sinje gore, ki so mejile prozor, in so pile žarke luči in se svetile v belkastem svitu. Nepremakljivo sedel je že dolgo, le da je časih nevedoma zapela kaka struna, če je v globokih, težkih mislih zastokal in nehote strune terdneje zagrabil. Mislil bi bil kdo, de je mertva podoba, s čigar lasmi vetrič igra, ali po čigar goslih burja brije, da jim divje glase izvabi.

Oh, kako srečni, izdihne čez dolgo časa, ste vi prebivavci mirnih vasi v dolini, kako sreč [94]ni vi pastirji v planinah sivih gora, vi lovci v gostih gojzdih! Vi, ki ste zaročeni naravi, ki vam serce le ona poji, ki vam serce le zanjo bije! Vi ljubite njo, in ona ljubi vas. In nje oče! Ali je morebiti brezdušen trinog, ki hoče z neznano silo zatreti ljubezen, ki vas vabi v njeno naročje? Ne, nikdar ne! Kakor oče svoje sine k sebi vabi, da jim podari blagoslov veselega snidenja, tako vas vabi on v naročje svoje hčerke. Na njenem sercu, vam kliče, se ogrejte, na njenih kolenih se zibajte v sladke sanje, iz njenih ust pijte ljubezni med. Tak je oče vaše ljubljene! — Oh! Ko bi bil oče moje ljubljene tudi tak! Še danes hitim pred njeno obličje, še dansi jo kušnem na zalo čelo, še dansi ji vtaknem nevestni perstan na nježni perst.

Pa kaj, ko bi ga ne hotla! Ko bi me bila pozabila v dolgem času ločenja, ko bi si njeno serce bilo izvolilo druzega. O ne! NIkoli ne, tako ne more biti! Kako sladko me je pogledovala na stolu, ko sim njene nočice iz vezi jemal! Kako glasno ji je bílo serce, ko me je zagledala, kako je obledovala, ko se je vidila v mojih rokah?! —

Ali kaj, ko bi bila ona le za rešitelja svojega, in svojega očeta tako gorela, ko bi se bilo oko le v zahvali, da jo je iz roparskih rok otel, tako milo pobesilo, tako žarno se z osvoboditeljevim vjelo? — In kaj, če je prav tako, saj je rešitelj vender le Ivan in če gori za rešitelja, oh potlej gori za I [95]vana dvakrat.

Tako je govoril Ivan na samotnem kraji v Jelovici, kjer čuma ni bila tako gosta, kjer je ena skala molela izmed smerek, da se je vidilo z nje po planjavah in po snežnikih gorenskih. In vidilo se je v grad njegove ljube, njegove Ane. Večkrat je medtem zagrabil za strune, da so zabrenčale, in zopet zabrenčale v jeku skalovja. Ko tako govori, se mu kot zlata zarja razpne radost po obrazu, gosli vzame in jame peti; bil je nekdaj dober, zelo obrajtan pevec. Gosli so mu bile tu v samoti velikokrat edina tolažba, če se je serce v tugi utopiti hotlo. Oh, izdihne potem, ko bi imel le eno spričbo, le eno iskrico prepričanja, da me ljubi, da mi je zvesta!

In jame tiho in rahlo prebirati strune in se zamisli globoko. — —

Prepričati, da, prepričati se hočem - tako izusti Ivan naglo in skoči na noge. Gosli vzame pod pazho, in urno koraka proti bajti. — — —

Zopet sije luna. En večer pozneje je. Zadej za Pustim gradom gre počasi in zamišljeno mož v dolgem, černi kuti enakemu plašču, na glavi klobuk s širocimi kraji i v roci gerčavo palico. Čez rame pa ima obešene gosli. Počasi gre proti Pustograškemu vertu, ki je bil za zadnjim delom grada. Pride do majhnih vrat, jih lahko, kakor da bi bil vsak dan pri njih, odpre in stopi v vert. Tu sim zopet po dolgem popotovanju, izdih [96]ne milo, o koliko se je spremenilo v tem času! Tu ta greda, ki je nar lepši cvetice gojila, je obraščena z brezbarvno kroguljico; tale klop, kjer sva si pripovedovala otročje sanje, je obraščena z belim mahom; in tale lipa, tale lipa, pod ktero sva si prisegla večno ljubezen je preklana: razrušila jo je strela! — Le ona — ona se ni spremenila, le lice je enamalo obledelo in persi se ji dvigujejo više. Tako je igrala osoda z okolno tole, in še huje, stokrat huje igrala je z mano.

Zdaj zašume vejice pri vratih, ki iz grada v vert peljejo, in Ana stopi počasi v vert. Roke derži naskrižem čez persi in glavo nosi globoko povešeno. Mirno stopa med gredami sim ter tje, zelo zamišljeno. Zdaj odterga višnjevo cvetlico, jo suče med persti in jo milo ogleduje. Izdihne in jo verže na tla, odterga drugo in jo ogleduje zopet, kakor bi bilo v nji nekaj davno zgubljenega najti. Zopet izdihne.

Oh, še me ljubi, izdihne tudi mož z goslimi, ki jo je nepremakljivo ogledoval. Stal je za nizkim grmičkom, od kterega malo oddaljena je stala Ana. Zdaj je čas, reče še enkrat, serce ne tresi se, bodi mirno. Tu je določivna ura. Ta bi bila srečna! Prime strune in jame peti, medtem ko Ana z začudenjem in s presladnim nemirom trepetaje pred germom stoji, in se, kakor bi bila od groma zadeta, [97]iz mesta premakniti ne more. Pevec poje s takim sladom zdaj trepetaje zdaj močno zdaj jokaje, zdaj prosijoč, de bi bil omečil serce nar terše, de bi bil spreobernil ljubo nar bolj nezvesto:

V belem svitu blede lune
vbira pevec tužen strune,
V zrak večerni milo poje
Toži zvezdam bole svoje.
Ino luna, luna bleda
Iza oblaka njega gleda,
Zdaj obličje svoje skrije,
Zdaj prijazno zopet sije.

Pevec lire strune gane,
Poje milo serčne rane,
I ljubezni čudne slade
Od obupa i od nade,
Uro, ko je njo poljubil,
Dni, ko jo je srečen ljubil. —
Zadnjič prebritko zastoče:
Sreče mu osoda noče! —

Solza mu oko zalije,
Mu na licu bledem sije,
Kot u jutranji naravi
Rosa lesketa na travi.
Milo strune kmal donijo,
Kmalo divje zaveršijo,
Milo pevec kmalo joka,
Kmalo divje toži, stoka.

[98]

Zadnjič jame govoriti
Sam'ga sebe tolažiti;
„I če ljuba, vpraša sebe,
Kakor pred še ljubi tebe?—
Serce bij le, pa ne poči
Zvedlo boš v prihodnji noči,
Ali ljuba ti je zvesta.
Al je drugemu nevesta.“

Pevca serce up uname,
Urno gosli zopet vzame
I hiti, prot' gradu svoje
Strune vbere in zapoje:

Dolgo stokal
Sim in jokal,
V glase mile
Strune vbiral,
V zvezde jasne
Se oziral,
Kot bi bile
One same,
Ki v nesreči
Ino sreči
Svetjo name
Zmir enake
Zmiraj krasne,
Kot pred leti
So svetile.

Ko se gore
V zlatji zore

[99]

Zabliščjo,
Jamem peti,
In prepevam
Dan za dnevam,
De rosijo
Se livade
De zapade
Solnce žarno.

Strune glasi
Le žalvanje,
Petje moje
Zdihovanje;
Zdihovanje
Jok skalovja.

Kdo odpravi
Al ozdravi
Bolečine
Mi serca?
Kdaj nek mine
Tok solza? -

Teb' le znane
So zdravila
Moje rane
Tebi lé,
Ki ranila
Si sercé!

Draga ljuba,
Ti še sveta

[100]

Je obljuba
Meni dana?
Ti je sveta
Ana?! Ana?!

Ivan! Ivan! zakriči Ana in skoči kakor brez uma tje, kjer je pel predobroznani glas. In Ivan, v veselje neizrekljivo vtopljen, verže klobuk na stran, spusti gosli in tu se ležita serce na sercu, lice na licu – stój pero in ne skušaj popisovati, kar popisati ne moreš. —

Dolgo sta si ležala v sladkem zamaknjenju na persih in le besede: Ivan! Ana! ste se čule iz njunih ust. Zadnjič se izterga iz njene objeme in za roke jo primši ji gleda milo v oči.

Oh kako čuden si Ivan, reče Ana, ki ga je z začudenjem ogledovala. Kje si vender hodil ves čas, kar si šel od mene, ali se ti je dobro godilo, si kaj mislil name Ivan! povej mi resnično, ali si zelo mislil name, Ivan? Kajne de si mislil, saj berem vse v tvojih očeh. Oh ko bi vedil Ivan, koliko sim jaz terpela ta čas, ko te ni bilo, oh koliko solzá sim prelila zate. In nesreča me ni hotla zapustiti. Lej, pred enim tednom pripeljali so mi oče mladenča in mi zapovedali, ga ljubiti, Ivan, ljubiti ga so mi zapovedali in mi rekli de bova v kratkem mož in žena. Oh, Ivan, serce mi je [101]póčiti hotlo. Res de je lep, znabiti tudi dober in hraber mladeneč, ali dokler imam tebe Ivan v svojem sercu, ga ne morem ljubiti, ko bi bil lepši, kot vsi mladenči celega sveta. O zdaj, zdaj, ko imam tebe zopet, o zdaj naj beži, jest ga ne pogledam več!

Tak ti si zaročena, Ana, vpraša Ivan, čigar veselje se je nagloma v žalost spremenilo.

Nisim še njegova žena, reče Ana tudi z pobešenimi očmi, pa če se ne spremeni, bom kmalo nar nesrečniši stvar na zemlji.

Mu misliš dati roko, reče Ivan s pogledom, ki ji gre v dno serca.

Oh, če bom mógla, vzdihne Ana.

Ali bi šla z mano? vpraša čez nekaj časa Ivan.

Ko bi pripustili oče reče Ana sramožljivo.

In če bi ne pripustili? vpraša Ivan. Ana molči. - Pa njeni pogledi pravijo zadosti glasno: "Kamur hočeš, ljubi, kamur hočeš!"

Kar se odpro vertne vrata, in na tanjko krog sebe pogledovaje gre mladeneč po vertu.

Tu je že, reče Ana, in spusti Ivanove roke. Gotovo je slišal tvoje petje. Oh Ivan, zdaj boš mogel iti.

Z Bogom, draga! V kratkem sim že [102]spet tukaj, pa drugače. Ana, ne vstraši se me. ― Tako rekši jo goreče objame in stopi tiho skozi vrata, skozi ktere je prišel, in gre počasi, kakor mož, ki ga stare leta težijo, po griču.

Kdo je to, draga gospodična, vpraša mladeneč in gleda za Ivanom, ki je tako mično prepeval.

Star pevec, gospod, ki si s petjem živež služi, odgovori Ana.

Pa vi ste zelo ginjeni, gospodična, ali vam je tako milo na serce pel?

Milo je pel, milo, reče Ana.

Gospodična, reče uni, tu je že prehladno, v gradu vas čakajo, draga. Bi li šli z mano?

Ana mu poda brez besedice roko, in gre tiho, zamišljena na njegovi roci v grad.


Komarji[uredi]

(Sp. Bril)
N_ _ _ _ ov trebuh pikajoči.

1.

Kdor bi hotel tebe objeti
Mogel bi tisuč rok imeti.

2.
Prej na Olimp Pehona bi zavalil
Kot tvoj trebušček mali bi obalil.

[103]

  
3.
Če bi tvoj trebuh sod le bil,
Vina veder bi sto vanj zlil.
4.
Če bil tvoj trebuh bi sod
In bi ga praznili povsod,
Povsod sto ust bi imeli
U vsakih imeli sto žrel,
Pri žrelu imeli sto vrat,
In vender, verjemi mi brat,
Če sto dni bi ven in ven pili,
Bi vsega te ne izpraznili.

Povôdni mož

(Narodna pripovedka. Sp. Zarnik)
II.

Tudi na Igu so mladenči živi, tudi cele noči vasujejo in se okoli spavališč deklet radi potikujejo. Minil je božič, in nastopil presveti predpust, ki je ponočne junake še oživilil. Pričeli so se zdaj ženiti, ženili so se koj naprej, sklenilo pa se je le malo ženitev. Posebno dve deve ste nadušnost Ižanskih mladenčev vnele, bila je ena hči starega čolnarja Matevža, že znana Meta, druga pa je bila Študenčeva Poloca. Bile ste po sodbi vsih naj lepše dake cele fare. Razloček med njima je bil ta, de je bila perva tri leta mlajši, bolj tiha in mol [104]čeča. Imela je le srednje premoženje in njeno serce še ni za nobenega gorelo. Premoženje njeno z očetovim zaslužkom je ravno obema zadostilo, dočim je bila Polonca hči naj bogatejše hiše; dosegla je že dvaindvajseto leto in marsikterega je že za nos zvodila. Imeli so pri Študencu tudi kerčmo, ktera ni nikoli praznih miz in klopi terpela, in večidel so še le ob eni ali ob dveh po pol noči luč ugasnili. Tukaj so se mladénči zbirali namislike in naklepe kovali in se potem na razne pota razšli.

Začele so si zdaj stare in mlade ženice na uho šepetati, de bo ta predpust taka poroka, de bo kaj, ker vse se tako kaže, de bo Štembalov Andrej Meto hčer starega Matevža vzel. Drugi so pa terdile de tako revne ne more vzeti, ker se že s Polonco precej časa rada vidita. Bil je Andrej 25 let star, lepo izraščen mladeneč, pervorojeni sin tudi zelo bogate hiše; bil je uren in čverst čolnar, premogel je sam 5 čolnov in dve ladji, ker ni samo z dervmi, ampak tudi z žitom kupčeval, in gotovo vsako leto saj enkrat na Hrovaško šel. Sicer pa je bil vodja vsih fantovskih naklepov. Le ena hiša ga je od Študenčevih ločila in obiskal je vsak večer Polonco, zatorej so kdaj že govorili, de tu bo poroka, pa kar je bila pred [105]štirimi letmi govorica, še zdaj ni postala resnica. Nihče si tega razjasniti ni vedel, le bistri opazovalec bi bil spoznal, de se že zdavnej le z navade obiskujeta, in de ne marata ravno preveč eden za drugega. Andrej je bil vsak večer tam, ker so iskreno vince imeli in ker so se tudi njegovi pajdaši najraje tam zbirali.

Kar na enkrat zaženejo glas, de bo Meta njegova. Povsod, kamur je šla, so jo nevesto imenovali in eni ji k tako bogati ženitvi srečo vošili, eni ji pa odsvetovali in ji pravili, kaj je imel že s Polonco in kaj tacega več. Meta je pa le resno terdila, de še ne pozna moža, ki ima njen ženin postati.

To je bilo pa tako: Andrej je vselej pred teržnim dnevom k očetu Matevžu po opravkih prišel, de sta se pomenila, kakšin kup je kaj zdaj, kdaj bota drugo jutro odrinila i. t. d. sicer pa se ni dosti pomudil, ker se mu Meta še ni dosti razcvetena zdela, in je njegove oči le malo nase vlekla. Le z Matijatom, njenim bratom, sta se dokler je bil doma, včasih enmalo ponorčevala in jo potem večkrat skupej k Studencu zavila. Zdaj pa ene pol leta sim je večkrat le samo Meto naletel z njo se pomenkoval, in v kratkem je opazil, de je kaj zala deva postala in [106]in de Polonco ktero je sam poprej za naj gorjo imel v marsikaki zadevi prekosi. Zahajal je zdaj raji tje, in takrat nekako raji, kadar je vedil, de očeta doma ni. Pripovedoval ji je zdaj pozimi, ker so bili dolgi večeri, in ko je Meta predla , od svojih vožinj po Hrovaškem, kar je ona kaj verno poslušala. Od ljubezni pa je še malo vedila ali pa nič, ker romanov ni brala, plesiščev tudi ne obiskovala; zatorej se ji je tako smešno zdelo, de se je vselej Andrejevega prihoda tako veselila in de ji v njegovi družini ure tako naglo teko.

Brati je sicer toliko znala, de je zvečer dela od svetnikov ali kake druge dušne paše brala, drugo omiko pa ji je nadomestovala narava.

Ljudje niso torej brez uzroka šepitali, de bo še ta predpust, gotovo pa po veliki noči ženitvanje. (D. sl.)


Mladeneč in potok.[uredi]

(Zl. S. Jenko.)

Mlad.
Kam potok valove nemirno vališ?
Čmu dalje in dalje le vedno hitiš?
Ne beži tak urno, glej zlatih cvetlic
Ostati ti tu nagovarja te klic.

[107]

Potok:
Mladeneč, ki samši tik mene stojiš.
Iz žalostnim okom valove slediš,
Premislek nazaj, ki bežljivo hiti,
Jih skliči nazaj, ki pretekli so, dni.

Mlad.
Ali ni jih več, zginili so kakor dih,
Zdihvalo, oh kolkrat serce je po njih!
Zapustili komaj so kalen spomin,
I sim ter tje čeren spomin bolečin.

Potok:
Kot tebi nazaj let preteklih ne bo,
Valovi mi moji nazaj ne teko,
Osoda me hitro navdoli podi
V naročje me reka dereča želi.

Mlad:
Le hiti, pod solncom pač stalnosti ni
To skusil sim jaz, to skusil si ti,
To skusile rože ki tukaj cvetó!
Gotovo tud bodo še leto letó.

Oba:
Oh stalnosti nima kar krije nebó,
Tak potok i človek; tak rože venó;
I celo življenje le kratko terpi,
I celo življenje nektere le dni!

[108]== Tihotapec ==

(Novela. sp. V Mandelc)
VII.

Čudni občutki so rojili v persih Ivana, Ane in grofa. Ivan, vidši nevarnost v' kteri je Ana, i skozi ktero bi jo znal za vselej zgubiti, misli čudne misli v svojem sercu. Misli na zvijače, na ponižne prošnje, na silo, de bi Ano dobil iz rok starega starega terdovratneža, iz objeme mladega ferkolina. In kar se mu ravno zdaj dobro, krasno zdi, zaverže v drugi minuti in preteče ura in zopet preteče in sklepa še le ni.

Ana je bila vsa drugači po tistem dnevu; v začetku je bila sicer zamišljena pa kmalo se je serce nekoliko radosti odperlo, ker zaupala je v Boga, bolj pa še v Ivana. Njegove skrivnostne, z milim, po njenih mislih veliko, veliko pomenljivem pogledom spremljene besede: "Ali bi šla z mano?" in poslednjič: "Kmalo me zopet vidiš, ne ustraši se me!" ji vedno donijo na uho. "Prišel bo, saj je obljubil," je rekla večkrat grede v visoke sobe, "Pa kdaj?" izdihne potem in pogleda po daljini, ktera pot bo pač zaželjenega v njeno objemo pripeljala. Nekoliko časa je potem nepremakljivo stala, i slednjič z besedami: "Saj mi je obljubil" potolažena in vesela [109]odšla. -

Staremu grofu je tudi čudno po glavi šlo. Enkrat mu je bilo že skorej žal bilo, de je Ivana, ki ga je poprej vendar zelo ljubil, tako gerdo odpodil; pa kmalo častna želja pomislike vse spodrinila. "Saj ni blagoroden." Ko pa je Ana dan za dnevom bolj žalovala, je hotel s tem pomagati, de ji je pripeljal moža po svoji volji. Pa Ana se ni zanj zmenila in to je grofa zopet razkačilo. Posebno pa je grofu po glavi rojilo, kdo bi bil neki uni, ki ga je otel iz roparskih krempljev? Krog in krog je bil vse izprašal, pa nihče mu ni mogel tega razjasniti. V nebo je pre malo zaupal, de bi bil verjel, Bog mu je kakšin legion angeljev na pomoč poslal, vojakov v okolici ni bilo, in kmetje sami so zagotavljali, de njih nobeden od celega ropota ni mervice vedil. Rad bi ga bil poznal, še rajše, v svojem gradu ga sprejel in se mu zahvalil za pomoč, Ki mu jo je podelil v uni strašni uri. -

Bilo je pet dni preteklo. Kar prijezdi gospod v zali viteški obleki na černem konju v grad. Ana in ženin sta bila ravno v zgornji sobi in sta gledala v daljino, od koder je ptujec jezdil. Zdaj pa se je skril za [110]grič, na kterem je bil grad, ker cesta je od strane v grad peljala. Na enkrat se prikaže na dvorišču. Konja ustavi in pogleda po oknih. Kar zapazi Ano, roko na srce položi se rahlo posmeja in priklone - in Ana ga spozna, in pade z glasnim krikom znak na stol. V trenutku priskoči skerbni ženin, jo vzdigne, in poprašuje s tako silo po vzroku te prigode, de Ana ne more drugače, kakor urno laž skovati, de se reši iz teh nadlog. "Oh gospod mu reče, ste bili li slepi, da niste vidili strašne nevarnosti v kateri je bil jezdec, ko se mu je konj tako strašno na zadnje noge postavil in ga skoraj na terdo kamnje vergel."

Hem, hem reče pomišljivo ženin, nisim vidil, gotovo ne, znabiti sim preveč zamaknjen v vaše bele lice gledal?

Prilizvavec! zaverne Ana nejevoljna, in gre od okna. -

Bil je Ivan ptuji jezdec. Z viteškim imenom je hotel skusiti, Ano si pridobiti. Malo je sicer od te zvijače upal, ker je Ana imela že izvoljenega moža, pa mislil je tako saj zopet k Ani priti in če bi oče voljan ne bil, ji oznaniti na lahko vižo svoje načerte. Gre k grofu [111]in poprosi, če more tukaj nekoliko dni ostati, de bi potem na svoj dom se podal; tukaj mamo namreč, pristavi imajo eni prijatli priti, s kterimi bi rad skupej v svojo domačijo šel. Grof zlo počasten po tako visokem gostu, ga pošlje v nar lepše stanice.

Ko sim bil zadnjič tu, reče Ivan po mnogih pogovorih, je pa šlo enmalo v kolobar?

Kako menite to? vpraša grof začuden de bi bil ta ptujec že kdaj pod njegovo streho bil.

Menim, de se vender še spomnite unega torka reče smehljaje se Ivan, pa se vé, takrat sim bil ves drugač.

Tak vi ste tisti blagorodni mož, zakliče grof in ga hoče objeti, ki ste me rešili iz rabeljskih vezi? Hvala Bogu de ste tukaj, de poznam svojega osvoboditelja. Zdaj morate pa tu ostati, gospod do ženitvanja moje hčerke, ki je bomo obhajali v štirinajstih dneh. Saj boste ostali, ali mar ne?

Bom vidil, bom vidil, odgovori Ivan, čigar serce je neka bolest zgrabila, če mi pripustil čas.

Oh! Vi me bote zelo razžalili gospod, ako ne ostanete; moja Ana Vas bo gotovo tudi viditi hotla, saj ste tudi njo v uni strašni uri rešili.

Grof pelje Ivana k Ani in k Al [112]fonzu, tako je bilo ženinu imé. Koliko se je mogla trudila Ana, de je zakrila svoje občutke; le težko se je kviško deržala. Oče si je pač hitro to razložil, de je iz sramozljivosti namreč, ali bolje iz hvaležnosti tako ginjena. - Ne tako pa Alfonz. Njemu se je že čudno zdelo, kako je Ano pervi pogled viteza ganil, kako ji gre zdej vsak pogled do serca, s kakim živim poželenjem se od od strane po njem ozira, kakor so njegove oči v grofa, ali kam drugam obernjene. Ljubezen je zatorej je hotel se tega prepričati, kar ga je motilo, sklenil je, na vsako njeno stopinjo na tanjko paziti.

Pervi, drugi, tretji dan bil je Ivan bil je popolnoma neobčutljiv za Ano, ali bolje, si je prizadeval, neobčutljivega se delati, de bi vsak sum do svojih načertov v Alfonzu, ki se mu tudi ni ravno varen dozdeval, vničil. Le skrivaj je včasih Ano pogledal, le skrivaj je njene bele ročice stisnil. Tretji dan, ko gredo popoldne vsi na vert pošepta Ivan hitro pa razumljivo Ani na uho: »Drevej po zvonenju v vertu!« Menil je, de nobeden ni čul, ali vidil. Alfonzu ni ušlo, kakor sokol jè imel oči po vsih stranéh, in besede, ki jih ni slišal, si je misliti mogel. —

Mračilo se je, ko Ivan na vert pride. [113]Kmalo za njim prihiti Ana tiho na vert in mu pade na persi. Oh Ivan! izdihne jokaje, zdaj si se sam prepričal, kako da je!

Dolgo ji gleda Ivan v objokani, obledeni obraz, dolgo ne najde besede.

Mi ne veš nobene pomoči, vpraša dalje Ana?

Pomoč, zaverne Ivan klaverno, je tukaj težka, k véčim vem za to, da se poroki ustaviš, in jo tako dolgo odlašaš, kar ti je mogoče. Večkrat čas sam to stori, kar bi mi sami storiti ne bili mogli.

Kaj pa vender misliš, vpraša Ana, da bo, če bi ta čas pretekel; oče bodo le silili in kaj hočem jaz storiti?

Kar jaz mislim, ti še ne morem povedati, pa če tega ptujega petelina pri očetu ne spodrinem, in če ga na nobeno vižo iz grada ne spravim, potlej ––

Ha! ha! ha! se zasliši strašno krohotanje izza germa, kjer sta Ivan in Ana stala, bomo vidili, ljubi gospodek, kdo bo poprej iz grada, bomo vidili, ha! ha! ha!

S temi besedami stopi izza germa visoka postava, in gre smejaje se in zaničevaje na ljubo se iziraje, skozi vertne vrata. –

Nebeška mati! zakriči Ana, Alfonz je, vse je slišal. Ivan beži, lepo te prosim, Ivan beži.

Bežati? reče počasi Ivan — da zdaj storim stopinjo, katero meni in tebi ali srečo ali pa nesrečo prinese. Tukaj vzemi list, pa ga ne odpri pred, da jaz iz grada pridem, in stori, kar ti list pove. In zdaj, ljuba, bodi zdrava, ne žaluj! v kratkim bo drugače.

Tako rekši jo goreče objame, se hitro izterga iz njenih rok in hiti za Alfonzom, med tem ko Ana trud [114]na na klop pade in mile solze toči.

Ko Ivan v grofovo sobo stopi, vidi Alfonza, ki grofu pripoveduje, kar vidil, in grofa, na čigar obrazu ste jeza in začudenje se verstile. Ko Ivana ugleda, stopi hitro na noge, in ga pozdravi posili se smejaje:

Tako, gospod, tako?

In Alfonz ga zaničljivo od nog do glave meri.

Dragi gospod! reče Ivan, Vi veste, kar je, in morebiti še več kakor pa je. Zato Vas zdaj v kratkim poprašam, ali mi daste svojo hčerko, ali ne? V teh dneh, kar smo tukaj, mi je ranila srce in njeno tudi zame gori. Moje premoženje je tako, da bi se ga vojvoda hči sramovati ne mogla. Če se Vam ne smili vaša lastna hčerka, če Vam je ljuba njena sreča in mir mojega življenja, ne bodite terdi ne odrecite mi njene roke?

Hem, hem, reče grof, to je jako čudno, gospod, vaše serce se malo prehitro vname, in morebiti, le morebiti, brez zamere, tudi kmalo ugasne?

Zdaj ni časa za šale, reče ojstro Ivan.

Mi je prav žal, gospod, prav žal, jaz sim Vam veliko dolžan, Vi ste mi rešili premoženje, morebiti tudi življenje. Kar poželite, Vam dam, zlata, srebra, in kar le hočete, ali tega, kar zdaj poželite, tega ne morem storiti. Temu gospodu je Ana obljubljena in - besede prelomiti ne morem.

In jaz tukaj ostati ne morem, reče Ivan hitro. Z Bogom! gospod grof! Zdravi! ljubljenec neveste!

Tako reče Ivan z zaničljivim pogledom na Alfonza, se poklone gospodu in gre hitro po stopnicah na dvorišče. Tu zasedla konja in gre pa ne hitro ampak prav počasi, kakor bi se nič zgodilo ne bilo, iz [115]grada.

Ha! ha! ha! se smeja Alfonz, ki z začudenim grofom za njim gleda, kdo je pred iz grada? Kdo? Zdaj ji že smeš povedati, kar misliš, in Ana ti se že smeš ustavljati, v treh dneh, Ana, ti je zali gumpec iz misli in v štirinajstih dneh si moja, in potlej ha! ha! ha! potlej smeš zopet priti, če hočeš ritensko skozi vrata jo nazaj pokaditi.

Alfonz, reče grof, Vi se smejate, pa verjemite mi, na tem je več, kakor se pa kaže.

Več? zavpije Alfonz, še bolj se smejaje, morde to, de gre po dolini, kokor bi mu bili škopnjel slame odzad zažgali?

Alfonz! Alfonz! žuga grof, vi ste še malo prebrisani. -

Pa dosti skušen, zanerne uni hitro in hiti na vert, kjer je poprej Ano, kakor mu je serce reklo, nezvesto Ano pustil.

Na zbiranje.[uredi]

(Sp. Jenko.)

Za boga se žagti daj i klati;
Kaj v plačilo da ti cerkev mati,
Pozno še kak dohtar bo učil,
Kdaj, kako, zakaj si kri prelil:
Daj se v bojih klati za cesarja,
Vsal dam da dvojačo ti denarja,
I če boš za vekomej zaspal,
V slami te bo pokopati dal.
Bij se za prostost, za domovino,
Prišel ne boš v raj, ne groba tmino,

<poem>

[116]

     Ne stal, ne ležal, ne sedel, -
     Malo nad zemljo boš dom imel.

Povodni mož.[uredi]

Narodna pripovedka. Spis. V. Zarnik

(Dalje.)

K druzim ponočnim mladenčem se je zdaj pridružil mlad, zal, ki je tudi redno jel k študenčevim zahajati. Bil je velike postave, širocih pers vogelno-černih las, bolj bledega obličja, in diven ogenj mu je iz oči švigal. Bil je zmirej krasno opravljen, posebno se je razločil škerlatasti podsuknjek, katerega je versta sreberno-blisketečih gumb kinčala. Prišel je vsak večer okoli desete ure, tiho se je na stran usedel, nikoli ga ni čez maseljc spil, akoravno je po dve uri sedel. Od konca so ga vsi pogledovali, si na ušesa šepetali: Kdo? odkod? Kaj vender ta človek tuhta? i. t .d. Pozneje pa, ko je že navaden gost postal, je vse potihnilo.

Mladenči bi ga bili radi v svojo družbo vzeli, da bi jim bil kerst plačal, pa ostalo je le pobožno vošilo, ker godilo se jim je, kakor mišim z mačko, nihče si ga ni upal ogovoriti; že vsacega je njegov pogled tako prešinil, da je koj oči povesil. Le s Polonico se je silno prijazno pomenkoval, katera se mu je večidel nasproti usedla, ga za marsikako reč poprašala, pa vkljub svoje radovednosti ni nikoli njegovega imena ali pa domovanja v misel vzela. On jo je pa le popraševal, ali so ti vsi mladenči čolnarji? Kdo je nar izverstneji med njimi? Kam kupčujejo?

Na dalje je tudi hotel pozvediti, ktere so nar kras [117]niši deve, nad čimur se je Polonca zelo začudila, ker je bila do zdaj do dobriga prepričana, da gorši od nje je ni!

Našteje mu ona med druzimi Meto, svojo sosedinjo, hčer starega čolnarja in reče, da je prav zala deva. Ko to ime izusti, se naš gost kakor iz sanj zbudi, in naglo poprime: Katera Meta? Čigava hči? Ali tista, ki gre tudi v Ljubljano? – „Ne vem, reče Polona, da bi bila že kdaj v Ljubljano šla, pač, si malo pomisli, res, saj je unkrat bila, mi je pripovedovala, da ji je močno dopadlo, pa vender mi je zagotovila, da nič več ne gre, ker bi bila na poti skorej vmerla; namreč grozno se je ustrašila vidši neznano prikazen povodnega moža, ki bi jo bil skorej potopil, ki se je pa potlej vender proti Krimu obernil. Rekla je, da je bil z mahom obrašeni gori podoben; in odsihmal jo nobeden na vodo ne spravi. „Ali se kaj moži? Ima še kaj bratov? ali bo ona domovanje imela? praša nadalje neznani. Kaj, ali jo mar poznate, ker ste tako radovedni? Smem tudi jaz enkrat poprašati, kako vam je ime? Toliko časa že k nam zahajate, pa vas nihče ne pozna, nobeden se ne spomni, da bi vas bil kdaj vidil.

Jaz imam več imen, kakor je svetnikov v pratiki, ji smehlaje odgovori. - Kako je to mogoče? govorite bolj razločno; vidite, jaz sim vam vse razjasnila, kar ste me vprašali, vi se pa zmirej ogibljete, povejte vender, od kod ste doma?

Pri teh besedah se mu zmerzneno obličje otaja, in pogleda jo, kakor da bi mu plameni iz bliskečih oči švigali. Devica pa se vsa stresne, zdelo se ji je, da ji sam peklenski satan nasproti sedi. Le vpitje [118]druziga gosta, ki je zopet bokal veljeval, ji iz zadrege pomaga.

Ko nazaj pride, je bilo mesto ptujca prazno, pa njegov pogled ji je sledil celi večer, premišljevala in uganjevala je, kdo je vender ta ptujec, kaj tako duhta, in kaj tako vse izprašuje?

Drugi večer je zopet ptuji gost po navadi na svojim mestu sedel, in bil je nekoliko dobre volje, da ne kmalo tako. Pomigne Polonci, ki se ga je danes, kar je bilo mogoče ogibali, nasmehlja se ji in reče: Ne bodite tako ljuta, pozabite vso žalost. Kaj ne, sim vas včeraj razžalil? Odpustite, nisim mogel drugače, ne poprašujte več po teh rečeh, „ura pride, vse se zve”, zdaj mi pa povejte, ali se res Meta moži?

Da, odgovori Polona, zopet potolažena, vidite tegale tùle, Štembalovega Andreja, bo vzela, čez kake tri tedne bo pa poroka. Neznani pa pogleda zaznamovanega ženina, ki je ravno pri nasprotni mizi svoji tovaršii nekaj pred ko ne prav važnega prorokoval. Nocoj se ravno pripravljajo ji pod okno pet iti, povzame merzlotno Polona.

Ko neznani to zasliši, vstane in stopi tje k četi mladenčev. Ali me vzamete v svojo drušinjo? jih resno nagovori. Vsi obmolknejo, pogledujejo se radovedno, nazadnje le Andrej besedo povzame: Zakaj ne? Komaj smo se že mi sami o ti čeri pomenkovali, pa zmirej - Ni šlo več naprej, zamerznila mu je beseda na jeziku.

Kaj ne, reče neznani, zmirej ste mislili, ker tako malo pijem, ali bi vam plačal „odločeni kerst”, pa to naj vas ne skerbi, kolikor ga morete spiti, le gori z njim! Nocoj ni treba, odverne Andrej, se [119]bomo pa drugikrat prav dobro imeli, zdaj gremo nekaj drugam, ako ti je ljubo, spremi nas. Alo, reče k tovaršem se obernivši, pojdimo; in vsi se ulijejo skozi vrata v družbi z novim pajdašem.

Ko pod Metno okno pridejo, povprašajo Janeza, tako so namreč novega tovarša zvali, če zna tudi on peti. Bom poskusil, le začnimo, jim naglo odverne.

Res začnejo, ali grozno se je razločil mili glas našega gosta, slišalo se je, kakor da bi gerčavi glasovi druzih le kazili in to previdši počasi vsi obmolknejo in pustijo ga samega peti. Ko je nehal, ga začnejo enoglasno hvaliti in rečejo mu, da bo mogel odsihmal zmirej naprej peti. Pa kako se zavzamejo, ker ga ni bilo več v njih sredi, naenkrat ga je zmanjkalo, in Andrej ga zagleda dalječ na česti, ko je proti bregu koračil. Pokaže ga jim in tiho brez ukanja odidejo na svoje domovja.

Meto in Andreja so pervikrat klicali, bili so le trije tedni pred določeno poroko, vsaki večer sta se zbrala od in pomenkovala od prihodnih zlatih časov.

Necega večera en teden pred poroko je stala zopet nevesta na pragu, željno je pričakovala Andreja, pa ga le ni bilo včakati. Že je mislila se verniti, kar se po vertu doli koraci možkega zaslišijo, postoji še malo, in pred njo je stal ne Andrej, ampak neznani. Meto groza spreide, slišala je že pred od njega, ker ji ga je že Andrej dobro popisal; hotla je ročno v hišo skočiti, pa ni bilo več časa, stal je pred njo lep, da še ne kmalo tako.

Meta, dober večer, davnej sim te že mislil obiskati, pa nikoli mi ni bilo mogoče; oh Meta ali bi [120]me mogla ljubiti? Oh gotovo bi me, ko bi le vedela, kako te jaz ljubim, - kaj jaz zate preterpim - oh Meta ljubim te od tistega nesrečnega večera - Meta, saj veš, kdo sim - nič več me ne veseli na mojim domovanju - vse me gleda in že ribe se mi posmehujejo - vsi moji bratje se z mano norčujejo - Pojdi z mano v moje domovje - vse ti bo na pervi miglej streglo - domovala boš v Germezu, ali pa v stekleni palači, da bi bila le moja; ali me ljubiš? Meta!

Meta, ki se tacega nagovora ni nadjala, vsa osupnjena odgovori: Samo Andrej je moj! - Ko to izusti, zasliši smeh, stal je pred njo tisti mož, kterega je vidila tisti večer, ko se je tudi pervikrat Ljubljane nagledala. Z ravno tem gromečim glasom ji zadoni na ušesa: Kar si vidila in slišala, nikomur ne povej, ali - Ni slišala več, ko se pa zave, leži v Andrejevem naročju. Ves osupnjen jo poprašuje: Kaj ti je? Kaj se ti je pripetilo? Ko sim prišel, si vsa preplašena na s[t]ran gledala in kar na enkrat v medljevco padla. Oh, Andrej, kar sim jaz vidila, ni povedati, oh nesmem povedati, pa saj lahko uganeš, kdo je bil. Neznani? povzame prestrašen Andrej. Bil je, in v svoji pravi podobi; res je to, ker smo že dolgo uganjevali, povodni mož, in, Meta zdihne, še zdaj me groza spreide, če se na grozno pošast zmislim.

Ukaje so jo ižanski fantje zvečer ob desetih iz Verhnike odrinili, peljali so na petih čolneh Andrejevo balo. Dobro jih je Andrej z iskrenim vincom napojil, in sam je že en četert ure popred odrinil.

Ko pridejo na tako imenovano veliko vodo, kjer je toliko fantov in germovja, zaslišijo naenkrat

[121]
trikrat strašni glas: „Ura bije, človeka pa ni!” Vse ukanje in vriskanje utihne in nar pogumniši so jeli: Naglo, naglo, povodni mož, povodni mož, oh da bi nas le ne došel! Še le ko vštric Iga privesljajo, zopet s prisiljenim glasom zavriskajo. Pa o strah in groza, ko začnejo iskati, Andreja z njegovo ladjo nikjer ni bilo.

Najšli so drugo jutro na veliki vodi pri naj globočejm tonfu njegov razklani, prevernjeni čoln, ali Andreja pa ne. Tisti večer, so pravili, da je Polonca z neznamim prazno oblečena proti bregu naglo korakala, i ni je bilo več nazaj, ker zdavnej je že šla govorica, da Polona neznanega ljubi. Meta je samica ostala. Dan današnji se pa še sliši na velici vodi, kader kakšnega čolnarja voda požre, plakajoči glas: „Ura bije, človeka pa ni!” —


Črtice iz življenja Šnak„
šnepkovskega
III.


Komej je ura dve odbila, že sim bil pri Šnakšnepkovskemu. Ko pridem v kabinet, mi pride gospod z veselim obrazom nasproti in mi reče: Ker ste mi pri kerstu Drekoberbčeka pomagali, vam bom v zahvalo enega njegovih bratcov podaril. Sicer jih nimam več, kot pet, pa saj pojdem jutri spet na lov. Pa vam mende še nisim povedal, kje da ta živalica živi. Akoravno sim se že dve leti trudil in jo zalezoval, je nisem še nikjer drugod našel, kot le v kozlovih bobkih. Ker pa tukaj blizo kozlov ni, moram dan hoda dalječ iti. Pa

[122]
se najde v vsacim bobku, ampak le v taistih, ktere okoli dve leti stari kozlički po popušajo. Čudno je, da v bobkih starih kozlov in koz ni tudi v bobkih od mladih kozlic keberčka najti ni.Dolgo, dolgosim mogel to izpaziti in sim si veliko truda prizadjal. Šele pred enim letom sim resnici na sled prišel.

Zdaj sim pa že sestavil životopis keberčka, ga tudi štiriindvajsetkrat večjega narisal in vse to bom z natančnjim popisom razločnosti Akademii na Dunaj poslal, da bode berž ko je moč, natisnjeno in da pojde po širnem svetu oznanjevat mojo slavo. O veselje, kakeršnega si bogatinec s kupi denarja kupiti ne more!

Pa nate, tu imate keberčka, katerega sim sam obljubil. Stem besedami stopi kmizi, vzame majhno steklenico v roke, oslini majhin čopič in izvleče enega keberčka.

O zaprite, zaprite naglo okno! če ne ga bo sapa vzela, in če bi ga potem ne najdel - strašna misel! Ko jaz okno zaprem, vzame bucko, prebode ž njo majhin trivoglast listek popirja, ga namaže na enim voglu z gumitom, prime keberčka in ga počasi in varno nese na papir, ga poravna, mu berke zaviše in noge skeči.

Tako! zdaj je shranjen, zdaj je pa na vam, da bote pazili, da ga ne zgubite, ali mu kake nožice ne zlomite, ker škoda bi bilo. O ne skerbite, gotovo bom nanj pazil, kot na svoj naj večji zaklad.

No to bi bilo zdaj dobro; zdaj vam imam pa še marsikaj pokazati. Vidite, ravno tu imam pred sabo mušico, ki sim jo lansko spomlad iz gnojne jame potegnil.

[123]Prêcej, ko sim jo pogledal, sim vidil, da je nekaj posebnega, nekaj novega.

Pa pri mušici si nisim upal, sam nove species narejati, torej sim jo podal prijatlu Kőrőshemetfegetu na Ogersko.

Ker so mušice njegove ljubljenke, je per pervim pogledu vidil, da živalica se po boji od navadne mušice loči. Ker navadne mušice so černe, ta je bila pa rujava. Meni na čast jo je potem Ceratopogan Šnakšnepkovski imenoval.

Pa kakor vsak človek imam tudi jaz nekoliko sovražnikov. In eden teh je Štrucelius. Že od nekdaj sim mu tern v peti, pa sam ne vem zakaj? Saj vender nobenemu človeku nič žalega ne storim, moja vedna skerb je sreča človeštva; in vender mi imenovani Štucelius vedno kljubuje in si prizadeva, kjer koli more mojo čast in moje zasluge kratiti: In tudi ta Ceratopon Šnakšnepkovski ga v oči bode, toraj je razstrosil, da po meni imenovana mušica je navadna, rujava je le zato, ker je v gnojnici ležala in za dokaz navede, da se nobena več ne najde, in na zadnje tudi pristavi, da se ne spodobi živalim imen mož dajati. Mislim, da previdite, da so njegovi dokazi puhli. Kaj hočemo, da je živalica tako redka in da dozdaj ni bil nihče še tako srečen, kakor sam jaz.

Kar pa od imen pravi, to sama nevošljivost iz njega govori. Menda se mu pod nos kadi, ker ni bil še tako srečen, kaj novega najti in ker v celemu katalogu ni nobenega Štrucelii.

Pa mu bom že povernil, saj ravno zdaj ––– i za božjo voljo, gotovo ste keberčka, kterega sim vam ravno podaril, na tla zbili?

Da, gospod, uganjili ste jo, vaš keberček je šel ra [124]kom žvižgat. Sim se hotel usekneti, pa sim ga z ruto na tla zbil.

O ne govorite tako lahkomisleno, zdaj vem, da ne poznate prave cene živalice. O miserere ––

Zdaj sim vidil, da sim se gospodu nekoliko zameril, da bi bil tedaj to popravil, sim se ž njimi vred, kot očiten grešnik na tla vergel, in stavim, da sva dalj kot eno uro med vednimi izdihleji iskala, pa ni bilo ne sluha ne duha od keberčka.

Ker so me že kolena bolele, sim se skusil z zvijačo gospodu gospodu zopet prikupiti. Na mizi je ležalo več unih splošnih drekoberčekov. Ker sim vedil, da ga Šnakšnepkovski ne bo poznal, sim zmuzal enega skrivaj z mize in naenkrat zavpijem: Ga že imam! ga že imam!

Hitro skoči Šnakšnepkovski po koncu in pogleda keberčka, ki sim ga v roci deržal. Je že! je že! Zdaj ga pa bolje shranite, nate, tu vam dam škatlico.

Spravim zopet keberčka, in ker se je že mračilo, se poslovim in grem smehlaje po stopnicah.


Tihotapec.[uredi]

Novela Sp. V. Mandelc

VIII.

Hitro korakata dva moža iz gozda proti Savi. Ivan in Matiče sta. Nenavaden načert morata imeti v glavi. Še Matiče, sicer zgovoren in živ, pravi izgled vseh zgovornih, je davnej tih in kakor se iz njegovega zaderžanja vidi, v globoke misli vtopljen. Zdaj sta na bregu Save, katera ravno od poprejšnjega deževanja na [125]raščena z grozovito močjo svoje valove naprej vali.

Grom in strela! zavpije naenkrat Ivan, ko do vode prideta, čolna ni!

Ne? popraša Matiče dvomivši, da bi bila lepa! Saj mi je Daj včeraj zagotovil, da bo danes ob desetih čoln tukaj na bregu, in če tudi do neba Sava valove žene.

In zdaj ga vender ni! reče Ivan; in če tudi za beg nič pripravil ni?

Vse, zagotovi Matiče, pa če hočeš Ivan, mu reče hitro, bo čoln tukaj, stori, kakor jaz. S temi besedami sleče suknjo in v kratkim vso obleko. Stermo ga Ivan pogleda; serce pravi moraš! Čoln mora biti tukaj, kam hočeš sicer pobegniti, tam je pripravljeno vse! Danes je zadnji dan, zdaj so zadnje ure!

V trenutki je obeh obleka na strani, kakor dve ribi plavata v vodo in po kratkim, toda strašnim boju s silnimi valovi sta izurna plavavca na uni strani. Čoln odvežeta in v kratkim je na temu bregu.

I ko storita to, korakata urno in zopet hitro nazaj proti gradu. Bil je dan, ki bi bil imel zadnji deviškega stana za Ano biti, ker drugi dan bil je za ženitvanje namenjen. Ta, zadnji večer je odločil Ivan za beg z Ano in je to v unim zadnjim pismu naznanil. Pač se je stresla Ana, ko je verstice prebrala, pa čas jo je predelal. Z nobene strani pomoči, vsak dan jo je pripeljal bližej večni ječi, poroki z človekom, kterega ni nikoli ljubila, temuč sovražila po unim peklenskim krohotanju, nad nesrečo dveh si dragih serc.

Le en dan! je zdihovala danes, še zmirej se boje [126]vaje z ljubeznijo do Ivana i z ljubeznijo, ali prav za prav z dolžnostim do očeta. - Nak! raje v smert, kot v njegovo naročje, reče zadnjič serčno i hiti k očetu še enkrat ga poljubit. I ko k njemu stopa, zopet hoče ji srce počiti i pregrešni, černi se ji zdejo načrti. I pogum je zopet proč!

Ana, ji reče oče, kaj da še zmirej žaluješ, glej jutri si žena nar hrabrišega moža. Koliko jih je, ki bi veselja ukale, dobiti tacega. Bodi torej pametna, ljuba moja i veselega serca, saj ne greš na ternove pota.

Te besede presunejo Ano, kot dvorezen meč. Oče, dragi oče, le zamore izreči, medtem ko ga poljubi; jaz moram moliti. Bodite zdravi!

S temi besedami zapusti svojega očeta, hiti v svojo sobo in se zaklene. Stopi k oknu in nehoté izusti besede, da bi že tu bil! - Povedal ji je v pismu, da ta večer bo odločil, ta večer naj ga čaka v svoji sobi, za drugo bo on skerbel. I zdaj, kako dolge so ji bile minute, kako počasi je bila grajska ura. Zdaj udari enajst, in še ga ni! Omamljena se vleže na posteljo i zadremlje.

Pa ko je bilo enajst, ni bil Ivan daleč od svoje ljube. Pod gradom sta lazila z Matičetom in prilazila do vertnih vrat. Enajst ura bila je odmenjeni čas. Tiho odpre Ivan slabe vrata i kmalo sta na dvorišču.

Vsak kot grada je bil Ivanu znan, tako tudi Anena soba i upal je brez težave do njenega okna priti. Dolgo desko prisloni k zidu, kot maček se zasuče po nji kvišku, stopi na strešico, ki je bila med spodnjim oknom, zverta z nožem majhno jamo v zid, stopi vanjo s perstmi se naglo kot blisk kvišku zažene in okno doseže. Zdaj naprej zlesti ni bilo več lahko; visel je na ok [127]nu, ker mu je noga iz jamice ušla i se ne more ne kvišku ne nazaj podati.

Križani bog! zaječi z zobmi škripaje, Matiče pomagaj, če moreš!

Urno se zasuče Matiče po deski kvišku, tako da Ivanove noge doseže. Ivan mu zdaj stopi na dlan, se malo oddahne i kvišku zažene i srečno na okno pripleza.

Ana! reče Ivan slabo na šipo poterkavši. - Vse tiho. - Ana! reče Ivan še enkrat in bolj poterka.

Zdaj skoči Ana na noge, v trenutku je pri oknu, je odpre i visi na Ivanovem vratu.

Hiti! minute teko, reče Ivan, stopi v sobo, in spusti lestvico skozi okno i prizdigne Ano na okno.

Ivan! jeclja Ana, še zmeraj obotavljaje se.

Hiti! minute beže! reče Ivan, kakor bi bil kamniten za njeni objem.

I Ana od neznane moči gnana, se spusti po lestvi, ki jo Ivan derži in Matiče jo vjame v naročje. Ivan ne najde ne enega kraja, da bi lestvo privezal, akoravno vsako mestice krog in krog ošlata. "Kakor gori, tako doli," zagodernja jezno in se spusti skozi okno i skoči na strešico nad spodnjim oknom, ki je bila močna viditi. Pa pred jo je on omajal i zdaj zopet Ana, da je od zida odstopila. I ko Ivan terdo nanjo skoči, zagromi les i Ivan se zverne. Ali k sreči bil je spodej Matiče, ki ga ujame in obvarje padca na kamnje, ki bi bil znal smerten biti.

Jezus! Matija! zavpije Ana in se skorej zverne naglega straha.

Roparje! tatje! na pomoč! na pomoč! se zasliši naenkrat iz raznih ust v spodnji sobi, kjer je hudi ropot ljudi predramil.

K Savi, k Savi kliče Matiče. [128]Hiti, minute dero! kliče Ivan in tiši Ano, ki je straha vsa terda.

Blisk in strela zareži Matiče in vzdigne Ano. Ivan zamano! Puške ne šparaj!

I kot veter jo pomede z Ano na ramah skozi vrata in Ivan za njim, svojo puško v roci in Matičetovo na rami.

Stojte! se zasliši strašen glas, ko prispeta ravno do Save. Prepadeno Ano v čoln, vesle v roke, čoln od kraja, v onim trenutku!

Stojte pošasti! zagromi zopet strašen glas.

Oh Alfonz! zakriči Ana i pade znak. I ob enim počijo tri puške i dve krogli zažvižgate v kraj čolna i ga odkoljeta kos.

Ana! Ana! Ana! vpije grof, ki pridirja za unimi. Koj namreč, ko je hrup v gradu začul, je hitel v Anino sobo i jo ugleda prazno. Kot razkačen ris plane iz grada i z vpitjem Ana! za unimi dirja, ki niso vedili, da za Ano strelijo.

K hudiču stabo, zagromi Matiče i vstreli v tropo i popade zopet veslo. Moja roka! zastoče grof i se skorči, ker krogla mu je razdrobila levico. I s tabo! zavpijejo štirje i dve krogli zažvižgate v čoln i ena Matičetu v serce, da omahne; ker ne dihne več; i čoln se preverne. Ana! Ana! zavpije grof, zavpije Ivan, i ta spusti veslo i puško i Ano zagrabi. Grof pa kot lev, pozabivši rano, plane v razujzdane valove, svojo hčerko rešit! Zastonj, plavati mu je bilo nemogoče.

V sredi Save pa se je bojeval Ivan s svojo zadnjo močjo. Do smerti zdelan, je bil Ano, ko se se čoln prevernil, zgrabil, jo rešiti, pa je nemogoče. Še enkrat se pokažeta na verhu in – na vekomej skupej.

Ljubega z ljubo, prijatla s prijatlom, sovražnika s sovražnikom je sklenil za vselej Save val!

[129]
Kazalo.

[130] [131]

Dan slovanski. Zl. Jenko 1.
Tihotapec Novela I. Sp. Mandelc 2.
Čertici. Sp. Bril 6.
En košček iz življenja učenca. Sp. Tušek 6.
Kako je lesica medveda ribe loviti učila. Sp. Bril 10.
Nektere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovskem. Sp. Zarnik 11.
Tihotapec II. Sp. Mandelc 18.
Poslanka. Zl. Jenko 24.
Čertice iz življenja Snakšnekskovskega I. Sp. Erjavec 26.
Podnebje v privodnih krajih. Sp. Bril 29.
Tihotapec III. Sp. Mandelc 34.
Nestanovitnež. Sp. Tušek 40.
Tesnoba. Zl. Jenko 43.
Čertice iz življenja Snakšnepskovskega II. Sp. Erjavec 44.
Izvirno izpraševanje vesti. Sp. Erjavec 46.
Lesica, medved in zajic. Sp. Bril 47.

[132]

Otroci resnico govore. Sp. Erjavec 48.
Tičar in tič. Zl. Bril 49.
Tihotapec IV. Sp. Mandelc 49.
Pesem. Zl. Jenko 57.
Kaznovana tercjalka. Sp. Jenko 58.
Kratkočasnica. Sp. Erjavec 59.
Zemlja se okoli osi verti. Sp. Bril 60.
Sorica. Sp. Tušek 63.
Človek. Zl. Jenko 68.
Zemlja se okoli osi verti. Sp. Bril 71.
Tihotapec V. Sp. Mandelc 74.
Čolnar. Zl. Jenko 83.
Povodni mož. Sp. Zarnik 84.
Tužnica. Zl. Bril 92.
Tihotapec VI. Sp. Mandelc 93.
Komarji. Zl. Bril 102.
Povodni mož. Sp. Zarnik 103.
Mladeneč in potok. Zl. Jenko 106.
Tihotapec VII. Sp. Mandelc 108.
Na zbiranje. Zl. Jenko 115.

[133]

Povodni mož. Sp. Zarnik 116.
Čertice iz življenja Snakšnepskovskega III. Sp. Erjavec 121.
Tihotapec VIII. Sp. Mandelc 124.
Pesmi.
Človek. Zl. Jenko 68.
Čolnar. " " 83.
Dan slovanski. Zl. Jenko 1.
Komarji. Zl. Bril 102.
Mladeneč in potok. Zl. Jenko 106.
Na zbiranje. " " 115.
Pesem. " " 57.
Poslanka. " " 24.
Tesnoba. " " 48.
Tičar in tič. Zl. Bril 49.
Tužnica. " " 92.

[134]

Prostoskladni spisi.
Čertice iz življenja Snakšnepskovskega I. Sp. Erjavec 26.
" II " " 44.
" III " " 121.
Čertici. Sp. Bril 6.
En košček iz življenja učenca. Sp. Tušek 6.
Izvirno izpraševanje vesti. Sp. Erjavec 46.
Kako je lesica medveda ribe loviti učila. Sp. Bril 10.
Kaznovana tercjalka. Sp. Jenko 58.
Kratkočasnica. Sp. Erjavec 59.
Lesica, medved in zajic. Sp. Bril 47.
Nektere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovskem. Sp. Zarnik 11.
Nestanovitnež. Sp. Tušek 40.
Otroci resnico govoré. Sp. Erjavec 48.
Podnebje v privodnih krajih. Sp. Bril 29.
Povodni mož. Sp. Zarnik 84. 103. 116.

[135]

Sorica. Sp. Tušek 63.
Tihotapec. Novela. I. Sp. Mandelc 2.
" " II. " 18.
" " III. " 34.
" " IV. " 49.
" " V. " 74.
" " VI. " 93.
" " VII. " 108.
" " VII. " 124.
Zemlja se okoli osi verti. Sp. Bril 60. 71.

[136]

Vencesl. Bril.
Čertica 6
Kako je lesica medveda ribe loviti učila 10
Podnebje v privodnih krajih 29
Lesica, medvec in zajic 47
Tičar in tič 49
Zemlja se okoli osi verti 60, 71
Pužnica 92
Komarji 102
[137]
France Erjavec.
Čertice iz življenja Šnakšnepskovskega I 26
" II 44
" III 121
Izvirno izpraševanje vesti 46
Otroci resnico govore 48
Kratkočasnica 59
[138]
Simon Jenko.
Dan slovanski 1
Poslanka 24
Tesnoba 34
Pesem 59
Kaznovana tercjalka 58
Človek 68
Čolnar 83
Mladeneč in potok 106
Na zbiranje 115
Valentin Mandelc.
Tihotapec I 2
,, II 18
,, III 34
,, IV 49
,, V 74
,, VI 93
,, VII 108
,, VIII 124
Ivan Tušek.
En košček iz življenja učenca 6
Nestanovitnež 40
Sorica 63
Valentin Zarnik.
Nektere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovskem 11
Povodni mož 84
,, ,, 103
,, ,, 116
Končano meseca svečana leta 1855. [139]Redakcija faksimila: Branko Reisp[140]