Lesica, medved in zajic.
(Sp. V. Bril)
Lesica, medved in zajic so enkrat v enem šotoro prebivali, in v njem en lonec medu, en lonec pa kaše imeli.
Enega dne grejo dalječ na polje delat. Vroče je bilo. Lesica se je upehala in zakliče: Oj, oj! Kaj ti je, jo medved vpraša. I tam me kličejo na kumin. Spet nekaj časa kopajo; kar lesica drugič zakliče: Oj, oj! I kaj ti je, jo spet popraša medved. Ali ne veš, da me tem na kumin vabijo, odgovori lesica. Spet nekaj časa delajo in lesica spet zavpije: Oj, oj! Kaj pa že spet kričiš? jo vpraša medved. Mene že kličejo v tretjič na kumin, moram tje iti.
Šla je lesica med tem, ko sta medved in zajic pridno na polju delala, ne na kumin, ampak domu, ker dišal ji je med v veliko deljino na polje. Ko domu pride, se medu, kar more, naliže in potem spet na polje verne. In spet nakaj časa vkup delajo, kar lesica zopet: Oj, oj! vpiti jame. Spet jo medved poprašuje, kaj ji je, ona pa mu odgovarja, da jo vabijo na kumin, kamor spet odide. Ko domu priteče, še ostalo polovico medu poliže, potem pa glavo v lonec kaše vtakne in spet na polje krevlja. Ko tje dospe, začne tuliti in se zvijati. Medved in zajic jo vprašata, kaj ji je. Oh, jima, ona odgovori, na kominu so me tako pobili, ali ne vidita, da mi možgani iz glave lezejo. Medved in zajic ugledata kašo na lesičji glavi in ji verjameta.
Ko večer pride, se odpravijo vsi trije na dom, pa lesica sama ni mogla iti, torej jo usmiljeni medved zadene na herbet in jo proti domu tira. Nehvaležna lesica pa medveda zasmehuje in pravi: Bolan zdraviga nosi!
