Stran:Jenko Vaje 2.djvu/54

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


48. Védila je namreč dobro, da je medved po tako dolgem delu res opehan. Kaj mermraš? jo vpraša medved. O nič, se mi le meša, odgovori lesica. Ko nekaj časa dalje hodijo, spet lesica reče: Bolan zdraviga nosi! in na medmedovo vprašanje spet odgovori, da se ji meša. Ko pa še tretjikrat: bolan zdravega nosi, reče, se medved razjezi in lesico v germ verže, da se vsa opraska. Z zajcom sama dalje gresta. Ko se domu približujeta, se jima lesica nasproti prikaže in reče: Oj stric medved! Nekdo nam je ves med snedel! Ti si ga snedla, ji ojstro reče medved. Zajec ga je, mu odgovori lesica. Kaj stric, pravi dalje lesica, čakajmo čez noč so belega dne, komur se bo od zob cedil, tisti ga je snedel. Že velja, reče medved in zajic se tudi ne ustavlja. Ko pride temna noč, se zgodi, de se je lisici, ki je med snedla, tudi res od zob cedil. Ona pa se zbudi, sebe očedi, in zajca z medom namaže. Ko se prikaže beli dan, je bila ona spet perva na nogah, je pocukala medveda in vpila: Glej, glej, stric, zajcu se med cedi, torej ga je tudi on snedel. Medved se vzdigne in spečega zajca tako nabijati jame, da je bilo joj. Zajic se zbudi, in ko medveda v tako grozeči postavi pred sabo vidi, jo ubere kakor blisk iz šotora, medved in lisica pa za njim in zgodilo se je, da je medved zajca dohitel, ga za rep zagrabil in mu kar vsega odgriznil, in odtod pride, da ga ima zajic še zdaj tako kratkiga.

Otroci resnico govore.

(Sp. Erjavec)

Gospod pride v kerčmo i si veli poliko vina prinesti. Potem reče mali kerčmarjevi hčerki: Punčika, prinesi