Stran:Jenko Vaje 2.djvu/107

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila potrjena


póčiti hotlo. Res de je lep, znabiti tudi dober in hraber mladeneč, ali dokler imam tebe Ivan v svojem sercu, ga ne morem ljubiti, ko bi bil lepši, kot vsi mladenči celega sveta. O zdaj, zdaj, ko imam tebe zopet, o zdaj naj beži, jest ga ne pogledam več!

Tak ti si zaročena, Ana, vpraša Ivan, čigar veselje se je nagloma v žalost spremenilo.

Nisim še njegova žena, reče Ana tudi z pobešenimi očmi, pa če se ne spremeni, bom kmalo nar nesrečniši stvar na zemlji.

Mu misliš dati roko, reče Ivan s pogledom, ki ji gre v dno serca.

Oh, če bom mógla, vzdihne Ana.

Ali bi šla z mano? vpraša čez nekaj časa Ivan.

Ko bi pripustili oče reče Ana sramožljivo.

In če bi ne pripustili? vpraša Ivan. Ana molči. - Pa njeni pogledi pravijo zadosti glasno: "Kamur hočeš, ljubi, kamur hočeš!"

Kar se odpro vertne vrata, in na tanjko krog sebe pogledovaje gre mladeneč po vertu.

Tu je že, reče Ana, in spusti Ivanove roke. Gotovo je slišal tvoje petje. Oh Ivan, zdaj boš mogel iti.

Z Bogom, draga! V kratkem sim že