Stran:Jenko Vaje 2.djvu/106

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila potrjena


Je obljuba
Meni dana?
Ti je sveta
Ana?! Ana?!

Ivan! Ivan! zakriči Ana in skoči kakor brez uma tje, kjer je pel predobroznani glas. In Ivan, v veselje neizrekljivo vtopljen, verže klobuk na stran, spusti gosli in tu se ležita serce na sercu, lice na licu – stój pero in ne skušaj popisovati, kar popisati ne moreš. —

Dolgo sta si ležala v sladkem zamaknjenju na persih in le besede: Ivan! Ana! ste se čule iz njunih ust. Zadnjič se izterga iz njene objeme in za roke jo primši ji gleda milo v oči.

Oh kako čuden si Ivan, reče Ana, ki ga je z začudenjem ogledovala. Kje si vender hodil ves čas, kar si šel od mene, ali se ti je dobro godilo, si kaj mislil name Ivan! povej mi resnično, ali si zelo mislil name, Ivan? Kajne de si mislil, saj berem vse v tvojih očeh. Oh ko bi vedil Ivan, koliko sim jaz terpela ta čas, ko te ni bilo, oh koliko solzá sim prelila zate. In nesreča me ni hotla zapustiti. Lej, pred enim tednom pripeljali so mi oče mladenča in mi zapovedali, ga ljubiti, Ivan, ljubiti ga so mi zapovedali in mi rekli de bova v kratkem mož in žena. Oh, Ivan, serce mi je