Stran:Jenko Vaje 2.djvu/132

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


vaje z ljubeznijo do Ivana i z ljubeznijo, ali prav za prav z dolžnostim do očeta. - Nak! raje v smert, kot v njegovo naročje, reče zadnjič serčno i hiti k očetu še enkrat ga poljubit. I ko k njemu stopa, zopet hoče ji srce počiti i pregrešni, černi se ji zdejo načrti. I pogum je zopet proč!

Ana, ji reče oče, kaj da še zmirej žaluješ, glej jutri si žena nar hrabrišega moža. Koliko jih je, ki bi veselja ukale, dobiti tacega. Bodi torej pametna, ljuba moja i veselega serca, saj ne greš na ternove pota.

Te besede presunejo Ano, kot dvorezen meč. Oče, dragi oče, le zamore izreči, medtem ko ga poljubi; jaz moram moliti. Bodite zdravi!

S temi besedami zapusti svojega očeta, hiti v svojo sobo in se zaklene. Stopi k oknu in nehoté izusti besede, da bi že tu bil! - Povedal ji je v pismu, da ta večer bo odločil, ta večer naj ga čaka v svoji sobi, za drugo bo on skerbel. I zdaj, kako dolge so ji bile minute, kako počasi je bila grajska ura. Zdaj udari enajst, in še ga ni! Omamljena se vleže na posteljo i zadremlje.

Pa ko je bilo enajst, ni bil Ivan daleč od svoje ljube. Pod gradom sta lazila z Matičetom in prilazila do vertnih vrat. Enajst ura bila je odmenjeni čas. Tiho odpre Ivan slabe vrata i kmalo sta na dvorišču.

Vsak kot grada je bil Ivanu znan, tako tudi Anena soba i upal je brez težave do njenega okna priti. Dolgo desko prisloni k zidu, kot maček se zasuče po nji kvišku, stopi na strešico, ki je bila med spodnjim oknom, zverta z nožem majhno jamo v zid, stopi vanjo s perstmi se naglo kot blisk kvišku zažene in okno doseže. Zdaj naprej zlesti ni bilo več lahko; visel je na ok