Stran:Jenko Vaje 2.djvu/133

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


nu, ker mu je noga iz jamice ušla i se ne more ne kvišku ne nazaj podati.

Križani bog! zaječi z zobmi škripaje, Matiče pomagaj, če moreš!

Urno se zasuče Matiče po deski kvišku, tako da Ivanove noge doseže. Ivan mu zdaj stopi na dlan, se malo oddahne i kvišku zažene i srečno na okno pripleza.

Ana! reče Ivan slabo na šipo poterkavši. - Vse tiho. - Ana! reče Ivan še enkrat in bolj poterka.

Zdaj skoči Ana na noge, v trenutku je pri oknu, je odpre i visi na Ivanovem vratu.

Hiti! minute teko, reče Ivan, stopi v sobo, in spusti lestvico skozi okno i prizdigne Ano na okno.

Ivan! jeclja Ana, še zmeraj obotavljaje se.

Hiti! minute beže! reče Ivan, kakor bi bil kamniten za njeni objem.

I Ana od neznane moči gnana, se spusti po lestvi, ki jo Ivan derži in Matiče jo vjame v naročje. Ivan ne najde ne enega kraja, da bi lestvo privezal, akoravno vsako mestice krog in krog ošlata. "Kakor gori, tako doli," zagodernja jezno in se spusti skozi okno i skoči na strešico nad spodnjim oknom, ki je bila močna viditi. Pa pred jo je on omajal i zdaj zopet Ana, da je od zida odstopila. I ko Ivan terdo nanjo skoči, zagromi les i Ivan se zverne. Ali k sreči bil je spodej Matiče, ki ga ujame in obvarje padca na kamnje, ki bi bil znal smerten biti.

Jezus! Matija! zavpije Ana in se skorej zverne naglega straha.

Roparje! tatje! na pomoč! na pomoč! se zasliši naenkrat iz raznih ust v spodnji sobi, kjer je hudi ropot ljudi predramil.

K Savi, k Savi kliče Matiče.