Stran:Jenko Vaje 2.djvu/134

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Hiti, minute dero! kliče Ivan in tiši Ano, ki je straha vsa terda.

Blisk in strela zareži Matiče in vzdigne Ano. Ivan zamano! Puške ne šparaj!

I kot veter jo pomede z Ano na ramah skozi vrata in Ivan za njim, svojo puško v roci in Matičetovo na rami.

Stojte! se zasliši strašen glas, ko prispeta ravno do Save. Prepadeno Ano v čoln, vesle v roke, čoln od kraja, v onim trenutku!

Stojte pošasti! zagromi zopet strašen glas.

Oh Alfonz! zakriči Ana i pade znak. I ob enim počijo tri puške i dve krogli zažvižgate v kraj čolna i ga odkoljeta kos.

Ana! Ana! Ana! vpije grof, ki pridirja za unimi. Koj namreč, ko je hrup v gradu začul, je hitel v Anino sobo i jo ugleda prazno. Kot razkačen ris plane iz grada i z vpitjem Ana! za unimi dirja, ki niso vedili, da za Ano strelijo.

K hudiču stabo, zagromi Matiče i vstreli v tropo i popade zopet veslo. Moja roka! zastoče grof i se skorči, ker krogla mu je razdrobila levico. I s tabo! zavpijejo štirje i dve krogli zažvižgate v čoln i ena Matičetu v serce, da omahne; ker ne dihne več; i čoln se preverne. Ana! Ana! zavpije grof, zavpije Ivan, i ta spusti veslo i puško i Ano zagrabi. Grof pa kot lev, pozabivši rano, plane v razujzdane valove, svojo hčerko rešit! Zastonj, plavati mu je bilo nemogoče.

V sredi Save pa se je bojeval Ivan s svojo zadnjo močjo. Do smerti zdelan, je bil Ano, ko se se čoln prevernil, zgrabil, jo rešiti, pa je nemogoče. Še enkrat se pokažeta na verhu in – na vekomej skupej.

Ljubega z ljubo, prijatla s prijatlom, sovražnika s sovražnikom je sklenil za vselej Save val!