Stran:Jenko Vaje 2.djvu/131

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


raščena z grozovito močjo svoje valove naprej vali.

Grom in strela! zavpije naenkrat Ivan, ko do vode prideta, čolna ni!

Ne? popraša Matiče dvomivši, da bi bila lepa! Saj mi je Daj včeraj zagotovil, da bo danes ob desetih čoln tukaj na bregu, in če tudi do neba Sava valove žene.

In zdaj ga vender ni! reče Ivan; in če tudi za beg nič pripravil ni?

Vse, zagotovi Matiče, pa če hočeš Ivan, mu reče hitro, bo čoln tukaj, stori, kakor jaz. S temi besedami sleče suknjo in v kratkim vso obleko. Stermo ga Ivan pogleda; serce pravi moraš! Čoln mora biti tukaj, kam hočeš sicer pobegniti, tam je pripravljeno vse! Danes je zadnji dan, zdaj so zadnje ure!

V trenutki je obeh obleka na strani, kakor dve ribi plavata v vodo in po kratkim, toda strašnim boju s silnimi valovi sta izurna plavavca na uni strani. Čoln odvežeta in v kratkim je na temu bregu.

I ko storita to, korakata urno in zopet hitro nazaj proti gradu. Bil je dan, ki bi bil imel zadnji deviškega stana za Ano biti, ker drugi dan bil je za ženitvanje namenjen. Ta, zadnji večer je odločil Ivan za beg z Ano in je to v unim zadnjim pismu naznanil. Pač se je stresla Ana, ko je verstice prebrala, pa čas jo je predelal. Z nobene strani pomoči, vsak dan jo je pripeljal bližej večni ječi, poroki z človekom, kterega ni nikoli ljubila, temuč sovražila po unim peklenskim krohotanju, nad nesrečo dveh si dragih serc.

Le en dan! je zdihovala danes, še zmirej se boje