Stran:Jenko Vaje 2.djvu/130

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


kom žvižgat. Sim se hotel usekneti, pa sim ga z ruto na tla zbil.

O ne govorite tako lahkomisleno, zdaj vem, da ne poznate prave cene živalice. O miserere ––

Zdaj sim vidil, da sim se gospodu nekoliko zameril, da bi bil tedaj to popravil, sim se ž njimi vred, kot očiten grešnik na tla vergel, in stavim, da sva dalj kot eno uro med vednimi izdihleji iskala, pa ni bilo ne sluha ne duha od keberčka.

Ker so me že kolena bolele, sim se skusil z zvijačo gospodu gospodu zopet prikupiti. Na mizi je ležalo več unih splošnih drekoberčekov. Ker sim vedil, da ga Šnakšnepkovski ne bo poznal, sim zmuzal enega skrivaj z mize in naenkrat zavpijem: Ga že imam! ga že imam!

Hitro skoči Šnakšnepkovski po koncu in pogleda keberčka, ki sim ga v roci deržal. Je že! je že! Zdaj ga pa bolje shranite, nate, tu vam dam škatlico.

Spravim zopet keberčka, in ker se je že mračilo, se poslovim in grem smehlaje po stopnicah.


Tihotapec.

Novela Sp. V. Mandelc

VIII.

Hitro korakata dva moža iz gozda proti Savi. Ivan in Matiče sta. Nenavaden načert morata imeti v glavi. Še Matiče, sicer zgovoren in živ, pravi izgled vseh zgovornih, je davnej tih in kakor se iz njegovega zaderžanja vidi, v globoke misli vtopljen. Zdaj sta na bregu Save, katera ravno od poprejšnjega deževanja na