Stran:Jenko Vaje 2.djvu/129

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Prêcej, ko sim jo pogledal, sim vidil, da je nekaj posebnega, nekaj novega.

Pa pri mušici si nisim upal, sam nove species narejati, torej sim jo podal prijatlu Kőrőshemetfegetu na Ogersko.

Ker so mušice njegove ljubljenke, je per pervim pogledu vidil, da živalica se po boji od navadne mušice loči. Ker navadne mušice so černe, ta je bila pa rujava. Meni na čast jo je potem Ceratopogan Šnakšnepkovski imenoval.

Pa kakor vsak človek imam tudi jaz nekoliko sovražnikov. In eden teh je Štrucelius. Že od nekdaj sim mu tern v peti, pa sam ne vem zakaj? Saj vender nobenemu človeku nič žalega ne storim, moja vedna skerb je sreča človeštva; in vender mi imenovani Štucelius vedno kljubuje in si prizadeva, kjer koli more mojo čast in moje zasluge kratiti: In tudi ta Ceratopon Šnakšnepkovski ga v oči bode, toraj je razstrosil, da po meni imenovana mušica je navadna, rujava je le zato, ker je v gnojnici ležala in za dokaz navede, da se nobena več ne najde, in na zadnje tudi pristavi, da se ne spodobi živalim imen mož dajati. Mislim, da previdite, da so njegovi dokazi puhli. Kaj hočemo, da je živalica tako redka in da dozdaj ni bil nihče še tako srečen, kakor sam jaz.

Kar pa od imen pravi, to sama nevošljivost iz njega govori. Menda se mu pod nos kadi, ker ni bil še tako srečen, kaj novega najti in ker v celemu katalogu ni nobenega Štrucelii.

Pa mu bom že povernil, saj ravno zdaj ––– i za božjo voljo, gotovo ste keberčka, kterega sim vam ravno podaril, na tla zbili?

Da, gospod, uganjili ste jo, vaš keberček je šel ra