Stran:Jenko Vaje 2.djvu/10

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


reva hotel? Da bi se bil ene nesreče, vaše jeze namreč, obvaroval, zabredel sim v drugo. Zopet sim Ano po navadi obiskaval in v kratkem času je bila sklenjena najina ljubezen. — Če ste kdaj ljubili i ljubezni moč spoznali, ne bote tako terdoserčni in naju ne bote na veke nesrečna storili!

Če sim kdaj ljubil? — Ljubil, izdihne gospod ljubil — nesrečno ljubil. Pa preč, vé černe misli, preč. V kratkem malo, iz tvojega načerta ne bo nič, nikdar nič. O le predobro vem, da te ne žene ljubezen, mojo hčerko snubiti, ampak le želja moje posestvo si prilastiti i v lenobi je zapraviti. Pač vem, kako težko čakata na mojo smert, pa motita se: moji lasje so sicer sivi, ali moje kosti so še terdne i dokler se mi le en ud gibati more, hči Pustograškega grofa sopruga beraška ne bo!

Z zobmi škripaje je Ivan pri teh besedah kot na ternji stal, i gotovo bi se ne bil zderžal nad starega gospoda planiti i v dvoboju svojo nedolžnost izkazati, ko bi mu sivi lasje gospodovi in misel, da je njegov nar veči dobrotnik, branili ne bili. Pa ko se zopet berača imenovati sliši, udari z nogo ob tla, da se visoke okna starega grada, kot pajčevine potresejo in Ana, ki je na levi strani očetovi stala, na stol pade.

O še tega se manjka, reče terdo grof, da boš v moji lastnini razsajal. Izpred oči, ako hočeš, da ti moje akoravno slabe roke, poti po stopnjicah ne pokažejo. I ti, Ana, v svojo so