bo i dokler te ne pokličem, ne prikaži se pred moje obličje!
Ne stopnje iz mesta, zagromi Ivan, ki mu jeza ni pripustila se dalje deržati, ter stopi med njo in očeta, dokler svojih gerdih besed zoper me ne prekličete! Kdaj ste zapazili v meni le nar manjši željo do našega posestva, le nar manjši misel zoper vaše življenje.Govorite in ne mislite, da če nisim plemenitnega rodu, ampak le sin grajskega čuvaja, da nimam zato manj občutljeja za čast, kakor vi, i čeravno ne morem dedov iz Karlovih časov našteti, imam v nedrju serce, ki ga ne plemenitaži, rojstno drevo i čeda slavnih očakov, temuč pogum i čisti občutki navdihujejo.
Bomo vidili, kdo ima v gradu zapovedovati, reče z debelim glasom gospod i hoče vstati i strežaja poklicati, ali z močno roko ga Ivan v naslonilni stol nazaj potisne z gromečimi besedami: Ne stopinje skozi vrata!!
Kar plane gospod, jeze vnet, iz stola, porine Ivana, ki se tacega napada ni zavedil, s krepko desnico na stran, skoči v vogel sobe, potegne meč, ki je na kljuki visel i po Ivanu mahne. Hitro sicer se Ivan umakne, pa vender ga na levico rani, pa k sreči le lahko. Divji zveri enak plane nad gospoda, mu izbije meč iz roke i nad glavo mu zasukavši, mu ga hoče v oserčje zabosti. Kar ga Ana, ki je nevarnost očetovo zagledavši, priskočila, krepko za roko zagrabi da meč, ki je v očetove nedri,
