Stran:Jenko Vaje 2.djvu/9

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


než, i ti, Ana, ne misli mi nanj, ako hočeš, da te ne zadene šiba očetove jeze!

Preljubi oče, izdihne Ana, na kolena podši i očeta objemši, ne bodite tako terdoserčni, saj nočete nesreče svojega otroka!

Ali boš ti meni zapovedi predpisovala, zarežé oče, ali si boš ti po svoji glavi moža volila? — Nikdar ne, jaz ti ga bom dobi, i kmalo, le besedice ne boš čerhnila, jaz sem tvoj oče, jaz ti imam zapovedovati. O kdo bi bil mislil, da me bo moja lastna dobrota tepla. Podpiral sim ga, da mu ni treba na polju se truditi, ali v gojzdu s sekiro živeža si iskati, in zakaj? zato, da mi zdaj mir mojih sivih dni kali i serce moje hčere z mrežami zapeljivosti openkljati hoče.

Dragi gospod, jame Ivan, saj ste vender vidili, da sim vas vse svoje dni kot svojega druzega očeta častil i ljubil, i da nikdar mervice tacega storil nisim, kar bi po vaši volji ne bilo. Pa kdo more svojemu sercu zapovedovati. Od otročjih let ste naju pustili skupaj živeti, se ve de le kakor otroka, ali kako bi bilo mogoče, da bi prijateljstvo, ki je pri šalah otročjih najne serca sklenilo, v letih mladenčevih v gorečo ljubezen se spremenilo ne bilo? Pa verjemite mi, dragi gospod, da sim se bojeval bolj kakor vojak na smertnem borišču, to strast v korenini zatreti. Jel sim, kakor veste, manj z Ano govorili, le redko sim se žnjo sprehajal. Vi pa ste mi to za hudo vzeli, me ošabnega imenovali i kaj sim