Stran:Jenko Vaje 2.djvu/101

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


vana dvakrat.

Tako je govoril Ivan na samotnem kraji v Jelovici, kjer čuma ni bila tako gosta, kjer je ena skala molela izmed smerek, da se je vidilo z nje po planjavah in po snežnikih gorenskih. In vidilo se je v grad njegove ljube, njegove Ane. Večkrat je medtem zagrabil za strune, da so zabrenčale, in zopet zabrenčale v jeku skalovja. Ko tako govori, se mu kot zlata zarja razpne radost po obrazu, gosli vzame in jame peti; bil je nekdaj dober, zelo obrajtan pevec. Gosli so mu bile tu v samoti velikokrat edina tolažba, če se je serce v tugi utopiti hotlo. Oh, izdihne potem, ko bi imel le eno spričbo, le eno iskrico prepričanja, da me ljubi, da mi je zvesta!

In jame tiho in rahlo prebirati strune in se zamisli globoko. — —

Prepričati, da, prepričati se hočem - tako izusti Ivan naglo in skoči na noge. Gosli vzame pod pazho, in urno koraka proti bajti. — — —

Zopet sije luna. En večer pozneje je. Zadej za Pustim gradom gre počasi in zamišljeno mož v dolgem, černi kuti enakemu plašču, na glavi klobuk s širocimi kraji i v roci gerčavo palico. Čez rame pa ima obešene gosli. Počasi gre proti Pustograškemu vertu, ki je bil za zadnjim delom grada. Pride do majhnih vrat, jih lahko, kakor da bi bil vsak dan pri njih, odpre in stopi v vert. Tu sim zopet po dolgem popotovanju, izdih