Stran:Jenko Vaje 2.djvu/102

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


ne milo, o koliko se je spremenilo v tem času! Tu ta greda, ki je nar lepši cvetice gojila, je obraščena z brezbarvno kroguljico; tale klop, kjer sva si pripovedovala otročje sanje, je obraščena z belim mahom; in tale lipa, tale lipa, pod ktero sva si prisegla večno ljubezen je preklana: razrušila jo je strela! — Le ona — ona se ni spremenila, le lice je enamalo obledelo in persi se ji dvigujejo više. Tako je igrala osoda z okolno tole, in še huje, stokrat huje igrala je z mano.

Zdaj zašume vejice pri vratih, ki iz grada v vert peljejo, in Ana stopi počasi v vert. Roke derži naskrižem čez persi in glavo nosi globoko povešeno. Mirno stopa med gredami sim ter tje, zelo zamišljeno. Zdaj odterga višnjevo cvetlico, jo suče med persti in jo milo ogleduje. Izdihne in jo verže na tla, odterga drugo in jo ogleduje zopet, kakor bi bilo v nji nekaj davno zgubljenega najti. Zopet izdihne.

Oh, še me ljubi, izdihne tudi mož z goslimi, ki jo je nepremakljivo ogledoval. Stal je za nizkim grmičkom, od kterega malo oddaljena je stala Ana. Zdaj je čas, reče še enkrat, serce ne tresi se, bodi mirno. Tu je določivna ura. Ta bi bila srečna! Prime strune in jame peti, medtem ko Ana z začudenjem in s presladnim nemirom trepetaje pred germom stoji, in se, kakor bi bila od groma zadeta,