iz mesta premakniti ne more. Pevec poje s takim sladom zdaj trepetaje zdaj močno zdaj jokaje, zdaj prosijoč, de bi bil omečil serce nar terše, de bi bil spreobernil ljubo nar bolj nezvesto:
V belem svitu blede lune
vbira pevec tužen strune,
V zrak večerni milo poje
Toži zvezdam bole svoje.
Ino luna, luna bleda
Iza oblaka njega gleda,
Zdaj obličje svoje skrije,
Zdaj prijazno zopet sije.
Pevec lire strune gane,
Poje milo serčne rane,
I ljubezni čudne slade
Od obupa i od nade,
Uro, ko je njo poljubil,
Dni, ko jo je srečen ljubil. —
Zadnjič prebritko zastoče:
Sreče mu osoda noče! —
Solza mu oko zalije,
Mu na licu bledem sije,
Kot u jutranji naravi
Rosa lesketa na travi.
Milo strune kmal donijo,
Kmalo divje zaveršijo,
Milo pevec kmalo joka,
Kmalo divje toži, stoka.
