Stran:Jenko Vaje 2.djvu/100

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


ni vi pastirji v planinah sivih gora, vi lovci v gostih gojzdih! Vi, ki ste zaročeni naravi, ki vam serce le ona poji, ki vam serce le zanjo bije! Vi ljubite njo, in ona ljubi vas. In nje oče! Ali je morebiti brezdušen trinog, ki hoče z neznano silo zatreti ljubezen, ki vas vabi v njeno naročje? Ne, nikdar ne! Kakor oče svoje sine k sebi vabi, da jim podari blagoslov veselega snidenja, tako vas vabi on v naročje svoje hčerke. Na njenem sercu, vam kliče, se ogrejte, na njenih kolenih se zibajte v sladke sanje, iz njenih ust pijte ljubezni med. Tak je oče vaše ljubljene! — Oh! Ko bi bil oče moje ljubljene tudi tak! Še danes hitim pred njeno obličje, še dansi jo kušnem na zalo čelo, še dansi ji vtaknem nevestni perstan na nježni perst.

Pa kaj, ko bi ga ne hotla! Ko bi me bila pozabila v dolgem času ločenja, ko bi si njeno serce bilo izvolilo druzega. O ne! NIkoli ne, tako ne more biti! Kako sladko me je pogledovala na stolu, ko sim njene nočice iz vezi jemal! Kako glasno ji je bílo serce, ko me je zagledala, kako je obledovala, ko se je vidila v mojih rokah?! —

Ali kaj, ko bi bila ona le za rešitelja svojega, in svojega očeta tako gorela, ko bi se bilo oko le v zahvali, da jo je iz roparskih rok otel, tako milo pobesilo, tako žarno se z osvoboditeljevim vjelo? — In kaj, če je prav tako, saj je rešitelj vender le Ivan in če gori za rešitelja, oh potlej gori za I