Stran:Jenko Vaje 2.djvu/58

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana

reč vašo hčerko imenoval, grozovito blesti jel. Vi veste, de je grofova hčerka Ana. Kaj? si mislim, če od nje blede, ker znano mi je bilo, da sta se od otročjih let prav rada imela, in kaj si mislim dalje, če sta si s terdim grofom navskriž prišla, ker vidil sem, ko sem memo grada šel, nekako dirjanje i čul vpitje notri, da me je bilo skoraj groza. Znabiti, si mislim, je mogel iz grada pobegniti, sej veste, de staremu čuku je koj preveč, de z njim ni dobro opraviti imeti - Toraj, oče, menim, de bi bilo naj bolje, ko bi zdaj o tej reči popolnoma molčala, dokler ne veva, kako in kaj je vzrok te prigodbe, i tudi nobenemu njegovega imena ne povedala, dokler se ne prepričava, da ni nobene nevarnosti. Jest sicer nevem za nobeno, i tudi upam, de nobene ne bo, pa nekaj mi vendar vedno pravi, da naj bom tiho. Počakajva torej, de okreva i potem bova že zvedila, ktera nesreča ga je zadela.

Prav imaš, reče stari, kadar zopet k nam pride, ga hočem tak od strane spomniti, da naj bi se domu podal, da bi mu tam bolje postregli, itd. Bova vidila, kako se bo pri teh besedah zdržal. In če ne bo voljen, domu se podati, mu že jaz dam stanovanje v moji hiši, dokler se ne ozdravi.

Tako, oče, tako prav, reče Matič, i stopi v sobo s starim med svate. ---

Preteklo je pet dni in Ivan je toliko okreval, da je zamogel že ustati. Zdej še le jame premišljevati dogodbe, ktere so se mu, kakor sanje pred očmi vertele, ki jih pa le prekmalo, predobro za resnico spozna. In če bolj premišljuje, bolje razvidi, da pot v grad do dne mu je za zmiraj zaperta. Kaj mi pomaga, zdihne tužen, ves moj trud po šolah, kaj mi po