Stran:Jenko Vaje 2.djvu/57

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana

Dolgo se Ivan ne zave. Oče Daj ga močijo z merzlo vodo, pa kakor zastonj. Matiček svatom dve okrogle zagode, pa serce mu ne pripusti dalje se hliniti. Iz sobe se splazi in hiti k Ivanu, ki je še zmiraj kakor mertev na postelji ležal. Oba se zdaj trudita, kar je mogoče, i ne brez uspeha. Kmalo izdihne Ivan i z roko po merzlim čelu potegne. Veselje prešine Matička, ko vidi, de trud ni zastonj. — Ivan, mu reče, ali vam je bolje?

Bolje, izdihne Ivan, in spregleda plašno kakor serna, ki jo neusmiljeni lovec iz spanja zbudi. — Kam sim prišel, reče čez nekaj časa, ko vidi, da je v ptuji sobi. K dobrim ljudem, reče Daj, in mu privzdigne nekoliko glavo. Le brez skerbi bodite, pristavi Matiček. — Vi ste terdo spali, reče dalje, zdaj pa le mirno bodite, počitka vam je še treba, ker ste zlo trudni. Tako rekši ga položita zopet na posteljo, i gresta iz sobe, da bi pri miru zaspal. In res Ivan kmalo zaspi, i spi do druzga jutra. —

Ko gresta Daj in godec po stopnjicah doli, popraša pervi: Matija, kako pa to, da si ti ptujca Ivana imenoval. Ali ga morebiti poznaš?

Vam hočem povedati, reče Matiček, ker vem, da se smem na vas zanesti. Ptujec je Pustograški Ivan. Saj se spomnite ranjcega čuvaja, ki je imel sina, kteri je v Ljubljani i potem na Dunaji študiral?

Spomnim se, spomnim se, reče Daj, kako pa pride ta človek zdaj sim?

Tega vam sam ne vem popolnoma razložiti. Kar pa vem, je tole: Danes, ko sim iz Jelovce sem šel, ga najdem na produ ležati. Meni se to čudno zdi, torej ga zbudim. Pa kmalu vidim, da se mu je neka nesreča pripetila, ker v njegovi glavi ni bilo prav. Nar bolj čudno se mi pa zdi, da je pri imenu Ana, ko sim nam