stvar ni v stanu, mojih sklepov spremeniti, bom i moram pisati. Pa stoj! nove pošasti me strašijo. Kaj pa vender hočem pisati? - Prazni premisliki! V svojih delih hočem brez strahu biti. Molitvine bukvice bom pisal, me saj ne bo pozneje pred svojimi otrocmi strah. Oj, to bo veselje, vsaka stara ženica, vsaka stara devica, z eno besedo, vsak pobožen človek bo moje ime častil. Oj, radost, moje ime bo med Slovenskim ljudstvom živelo! Da molitvine bukvice bom pisal.
Ali, kako strašna misel mi zopet možgane premetava! Molitvine bukvice hočem pisati? Ne bo dal! Janezek ne bo molitvinih bukvic pisal; tacih bukvic je že preveč. To bi jaz, kar je lahko mogoče, slabje in manj pobožne pisal, kakor kdo drug, ko bi v kacih druzih bukvicah več podobic bilo. Kakor v mojih, bi mogle moje v bukvarnici plesnovati i o strah! mir i sreča mojega serca bi bila po vodi i mir suhe mošnjice bi nastopil. Ne, ne, molitvinih bukvic ne bom pisal.
Posvetne reči hočem pisati. Romani, novele, žalostne i vesele igre, basni, povestnice, zastavice bodo pri bukvarjih na prodaj i spodej, o sreča, bo stalo: ″Spisal Ivan Tušek.″ Vsi ljudje me bodo častili i občudovali i moja mošnjica bo polna. Da, da posvetne reči hočem pisati.
Me bodo res vsi ljudje častili, me ne bodo le posvetniki povzdigovali? Kaj pa brumni duhovniki poreko? Bom li srečen, če bi zavolj kake Lauda Sion moje bukvice po vsi deželi prepovedane bile? Bom li srečen v strahu zavolj kake ″Ilirije oživljene″ v Bohinske hribe pregnan biti? Bom li rad
