dobra volja, v prid ljudstva svojega kaj storiti, pohvaljena. Saj naše slovstvo še ni tako grozovitno veliko, da bi ne bilo mogoče, kaj prida pisati, saj naši gospodje sodniki niso tako hudi rabeljni, saj vse radi obveljati puste, da je le zapopadek po njih volji. Kar jim ne dopade, pa tako nikakor ni ljudstvu v prid. Da, pisal bom, i moje pohlevne želje me bodo bolj povzdigovale, kakor marsikterega, ki v svojih spisih za naše ljudstvo previsoko leta. Da, da, terdno sim sklenil, da bom pisal.
Ko bi tako slaven pisatelj postal i bi mislil, da sim že veliko za narod storil i ko bi potem košeni mož s koso v hišo prilomastil, bi mi ne bilo treba bati se, da sim narod pohujševal i slabe misli trosil? Gotovo tisti, ki nikoli ni pisaril, i ki je zmirej tiho svoj firnhek užival, ložej umira i nadloge tega sveta prestane, kakor tisti, kterega hudodelstva težijo. Pa ko bi tudi le svete reči pisal, bi se na zadnje lahko od svojega peresa ločil? Ne pisal pa že ne bom.
Oj, ali sim norec! Kam so me strahovi domišljivosti zapeljali! Nisim že uni dan nekaj bil spisal? Kdo se mi zavoljo tega posmehuje? Pač nič ne de, če se mi tudi. Vse rane čas zaceli. Nobene zasluge ni brez truda. Še celo med naše veselje osoda kapljico pelinovice vlije. Proč, černe sanje! ne bote me premaknile, da bi ne pisal. Vesel se bom ločil iz te doline solz, ker bom dobre otroke tukej pustil, ki bodo obilni sad med ljudstvom Slovenskim rodili. Še po smerti bom v svojih delih živel. Da, pri tem ostane, pisal bom.
Kako je to dobro, da sim v vsih svojih spočetjih tako stanoviten i nepremakljiv, nobena
