Nestanovitnež.
- (Sp. J. Tušek)
Tukej stojim, Herkul na razpotji, sam sabo v boju, kaj je storiti? Brati i pisati sim se v šoli naučil, pa vender še nisem zadovoljen; pri vsih darovih, ktere mi je dobra mati, moja ljuba šola dala, vender neko umorivno samoto v sebi čutim, moje serce želi i hrepeni po večjim delu. Da, sklenil sim, ker pisati znam, kaj pisati: Vse vesele i žalostne občutke svojega serca, vse misli i želje bom vlival iz ust po peresu na papir. Od teže opravil potlačeni mož počije za mizo s peresom v roci, če kaj zapisati ve. Da pisal bom. Človek ni nadarjen, da bi le jedel, ampak da tudi druge poduči ali pa razveseli. Bog vam je željo pisati v človeško serce položil, že aposteljni so pisali. Kako vesele so misli, pisatelj imenovan biti. Da, da hočem pisati.
Kaj pa, če bode moja dobra volja s smehom povernjena, če bom namesto časti le sramoto žel? Kaj, če pri vsim mojim trudu ne v mošnjici, ne kje drugej kaj ne bo? Kaj, če bodo vsi, ki me poznajo, s perstom name kazali. Unile je to neslano kvasedranje spisal! Kaj, če bom v svojih željah, slaven pisatelj imenovan biti, tako zelo ganjen, da ne bo druzega plačila, kakor skerhano i zrezano pero i suh černilnik? Kaj če bodo vsi bravci liste z mojimi rojenimi mislimi za nekaj porabili, za kar se vsaki pomazan košček popirja rabi, i mene, njih očeta, zasramovali? Oj, kako strašno bi potem jastreb obupanja moje serce razmesarjal! Ne ne, ne bom pisal.
Zakaj bi se zavoljo strahu zasmehovan biti pisati bal? Ako že druge časti ne bo, bo saj moja
