reber ne kaže, kakor na soriškem svetu, akoravno še do zdaj ne pomankujejo lesa, ker bližnji Porezen in Jelovica sta še gosto poraščena. Pa tudi tu sem je že stegovala se pridna nemška roka, in tako dolgo stanovitno preganjala drevesa, da je pri razdelovanji skoraj zadnje smereke s sekiro v sekvester vdarila, kterga terdota je Soričanu kosti raztresila, da ga še zdaj desnica boli, in ostro sekiro mu okrušila.
Kdaj ravno so se Nemci tu naselili, se dobro ne ve, pravijo pa, da v štirnajstem stoletji, ker imajo mende na nemškem rovtu v Bohinji sprično pismo iz tega časa, v kateremu Oglejski patriarh naselnikom pogodbe s Slovenci zavolj zemljiš poterdi. Prišli so iz Pustriške doline v Tirolah te samote obdelovat. Zdaj je pa Sorica z okolico svojo eden naj lepših krajev Slovenskega. Sicer bi se ne moglo reči:
„Dežela Kranjska nima lepšga kraja,
Kakor je z okolico ta, podoba raja.“
Ker gotovo Bog Adama brez hlač in Evo brez krila bi ne bil v tako merzli kraj postavil. Tudi Soričani nič tega, kar si pod podobo raja mislimo, ne vživajo. Sadje je tukaj le enkrat zrelo, če ga sneg ne prehiti; rumena pšenica le malokje prijetne bregove zlati, pa toliko več je „špičaste pšenice“, katera je njih vsakdanji kruh. – Kako je to, lepi kraj brez rajske podobe? – Ko bi Adam ne bil tako imeniten gospod in de ne le sladkega sadu poželel, ampak ko bi bil tudi oves rad zobal in jagode tergal, bi pa vendar ta kraj raj imenovali, ali bi pa saj ga kraji priličili, kjer je perva družina potem stanovala, ko ji je že Bog bil ternje in osat v oblast dal. ——
