Sorica.
Spisal I. Tušek.
V kotu Kranjskega na izvirih Sore med prijetnimi planinami prebivajo Nemci v sredi Slovencov. — V štirinajstim stoletji je lovec težavno še tu med gostim ternjem in košatimi smerekami jelena gonil. Takrat so še goste čume solnčnim žarkam le redko tla greti pripustile, ktere so merzli studenčiki močili, rast sočnih rastlin pospešiti, da bi jih sovražnega solnca branile. Le medved in jelen sta gospodarja te goščave bila, po kteri je požrešni volk neomejeno razsajal in na pohlevno serno pazil.
Časih je tudi medved bližnjim hribovcom na njivah oves posmukal, ali volk na paši ovco ali teleta vkradil, pa ti hribi so bili preredko obljudeni, da bi bili ljudje zamogli divji zverini z vspehom se braniti. Pa kar Slovenci niso storiti zamogli, so storili pridni Nemci, kteri so s svojo terdo stanovitnostjo in delavnostjo že toliko gojzdov posekali, toliko zemlje obdelali, in kjer koli je bilo treba, toliko gojzdov nasadili. Ti so tudi iz teh krajev medveda in volka, jelena in drugo zverino pregnali, ktera se je le nerada matiki in brani vmaknila. Če so nemški naselniki povsod tako pridni v sekanji gojzdov bili, kakor tukaj, se jim zares spodobi njih čast, ktero si, se veda, sami med pervimi dajejo zavolj njih stanovitne pridnosti, ktera se nobene težave ne boji, ki se iz pervega naselnikom stavi. Zares, v ti reči so bili tako pridni, da zdaj dovolj gorkote solnce tlam daruje, ker redke bukve in smereke gorkega žarka več ne vlové. Nikjer v teh krajih zemlja tako
