Stran:Jenko Vaje 2.djvu/93

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


rada poslušala; saj se nama nikamor ne mudi, zvedrilo se je; da le toliko voziva, de nama čoln ne uide, do polnoči bova že enkrat na bregu?

Tanka, nježna deklica se ročno z naročeja izmuzne, za veslo zagrabi in urno jame vodico na strani odrivati. Iz njenih lepo tamnih oči je sijala nepopačenost in ganjenost v preljubega očeta in ko je pečo raz glavo vzela, so se pokazale kite gostih, černih las, ki so jo kakor krona okoli glave venčale. Z veseljem je očetovi pogled obstal na berhki hčerki, ktera se jim je necoj še veliko bolj zala zdela; imeli pa so jo tudi neizrečeno radi, bolj so se zanjo bali, kakor za sebe in huji rane bi jim nobeden ne bil usekal, kakor zguba Mete. Postala je ona njih sama nada po odhodu Matijata in še rajši so jo imeli. Ubogala je pa tudi Meta vse z veseljem, kar so ji oče le pomignili; mati so ji bili že pred enim letom umerli. Na teržnih dnéh, ko so oče kupčevali, je čula včasih celo in s skerbjo očeta pričakovala; zmiram se je bala, da bi ne utonili, ali pa, da bi se jim kaka druga nesreča pripetila ne bila, ker včasih pri dobrih tergih so se ga tudi precej nasekali. Ko so pa domu prišli, so bile perve besede: Na Meta, pisano štruco! —

No enmalo počakaj, da si spet pipo nabašem, pravijo oče; ti bom pa povedal, kaj se je mojemu staremu očetu primerilo — Bog jim daj nebesa! — Pravili so: ko so en