krat iz Verhnike vozili, gori na široki Ljubljanici, kjer še ti nisi bila, da so precej en čas povodnega moža peljali. Dolgo pred niso hotli verjeti, in so rekli, da to ni vse vkup nič, takrat pa so se sami prepričali. Obernejo se nazaj, kjer so šumenje slišali in pri svitlem mescu zagledajo moža, ki je bil čisto kosmat in zelo velik. Ljubljanico, ki je vender tam taka, da z nobeno žerdjo do dna ne prideš, je do kolena bredel – kmali je bil pri čolnu. Silno so se ga oče ustrašili, ker slišali so, da če je le količkaj ljut, čoln preverne ali pa čolnarja za pete zagrabi in ga naravnost v vodo treši. Ko je en čas čoln deržaje, dalje koračil, in take valove poganjal, da je čoln kar sam naprej tekel, se le vsede na zadnje v kermo, noge v udo molé; – takrat so rekli, da so mislili, da se mora vse skup potopiti. Djali so: "Saj sem vender že po dvanajst sežnjev naložil, pa me vender še nikoli ni tako težilo. Zakliče mi: Le naglo vozi! Le naglo! – urno! – urno! – ročno vudiš, poprej bova v obljubljeni deželi! Meni strah in groza tako moč da, de sim tako veslal, da sim bil ves moker. Silno mi je bilo vroče in gledal sim, ali mi ne tečejo kervave kaplje z čela; – čoln pa je tekel kakor bi ga burja nesla. Kadar tako enkrat do globokega tunfa prideva, že blizo Ljubljanice mi reče: Stoj! do tukaj je dosti, zdaj smo doma; le dobro glej, in pazi. Če se bodo bele pene za mano cedile, počasi vozi in jutri ob osmih pridi na breg po plačilo, pa
