Stran:Jenko Vaje 2.djvu/92

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


kaj pa ne!? morebiti že vem, ko ste en večer doma nekaj tacega pravili, kaj ne de mislite na povod —

Komaj to izusti, kar se nedalječ neko ploskanje po vodi zasliši, nekaj enmalo pogoderna in zopet vse potihne. Dež je poprej enkrat hudo udaril, pa kmali se je vse izvedrilo, in blesketeči odsev je iz tamne Ižice polni luni nasproti migljal. Obema na enkrat vesli obstanete, čoln obstoji, plašno gledata okoli sebe in ušesa proti raznim stranem obračata, pa ni bilo moč nobene reči zapaziti. Meta je bila naglo v očetovo naročje pritekla in kar sape ji je zmanjkovalo, ker bila je šele pervikrat pri taki vožnji in na take pripetljeje še ne kaj navajena.

Ko si je enmalo od strahu oddahnila, popraša tiho očeta, ki so spet za veslo poprijeli in toliko ovirali, da čoln ni rakove poti začel: Kaj je bilo? kaj pa to pomen? ali je morebiti povodni mož?

Nič se ne boj! jo zavernejo, povodni mož to ni, je že kaj noter padlo, ali pa se je kaka riba vun pognala, ali pa so še celo zad drugi čolnarji, povodni mož pa že ni, zakaj ta vse drugač prihrumi, kar gori jo pribrede, včasih še tuli, potlej pa se za kermo prime, se noter vsede, da se pelje, ali pa se derži in zraven prav moško korači.

Kolikrat, oče, ste ga vi že vidili? ali ste ga mogli že večkrat vleči? unkrat zvečer ste nekaj pravili, pa vas nisim veliko razumela. Dajte mi zdajle kaj povedati, vas bom tako