Stran:Jenko Vaje 2.djvu/91

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


gloma so Matijata k vojakom pobrali, gotovo ga že ni več, in globoko zdihne mož. Slišal sem, da so se nek hudo zbili; mislil sim, da mi bojo saj tega samega sina pustili, ker ne vem, kje bi tako krepkega pomagača dobil. Sam sim že obnemagal in doli še spravim čoln, ali nazaj grede, mu pa nisim več kos, kar obnemagam in vije me že simtertje.

Preljubi oče, odgovori Meta s krepkim glasom, kaj niste z mano zadovoljni, kaj prepočasi vozim? danes je bilo šele pervikrat proti Ljubljani, nisem še dobro vajena in zato me je tudi tam, kjer se Ižica in Ljubljanica stekate, enmalo vstran obernilo; pa še dva pota grem, bom pa že do dobrega znala in potem vam bom lahko Matijata nadomestovala, če ravno nisem tako močna. V Ljubljani, oče, mi pa kaj grozno dopade. Mislila sim, ko sim jo v časih na paši dalječ pregledovala in premerjala, da ni dosti večji, kakor Ig, pa vidila sim, da je skorej petkrat večji kakor Ig, zakaj ko sim po tergu hodila in ga ogledovala, bi se bila gotovo zgubila, ko bi me ne bili vi pred mostom ogovorili.

Vidiš Meta, to je vse prav, odgovere oče, zelo me veseli, da ti je dopadlo in morebiti te še včasih sabo vzamem; za zmiram pa to zate ni, vse eno si bom pomagača, še jutri, če bo moč, izbral, ker imam za vse gotove vzroke, kterih ti pa dozdaj ne razodenem.

Meta se je začela kislo deržati in vidilo se ji, da ji ta odgovor nič kaj všeč ni. Za