Povôdni mož.
- (Sp. Zarnik)
- (Domača pripovedka.)
- I.
V starodavnih časih, ko še naše močirje ni bilo suho, ko še ni ravna cesta proti Igu peljala, ko je le gosta šuma vse obdajala in ko ste Ižica in Ljubljanica le samotno tiho tekle, so tudi tukaj stanovali velikani, vile in druge bitja čudne narave, ki so vsak v svojem okrožji neomejeno vladali in se tudi velikokrat hudo razperli in bojevali.
Meta le ročno vôzi, de do polnoči saj do brega priveslava, mesec se je za oblake skril, mislim de predkone bova mokra, preden do srede Ižice prideva, reče stari čolnar mladi, tanjki deklici, ki je pri kermi dobro čoln zavezala; bila je njegova hčerka. Bila sta iz Iga in oče so že od mladih nog z dervmi kupčevali, ktere so vsak teržni dan v Ljubljani spečevali. Bil je čokljat, majhen mož in poznalo se mu je na uterjenih rokah, da je že veliko po Ljubljanskih vodah preveslal in dobro vedil za vsako globočino in kernico, za vsak germiček in tudi vedil strašne prigodbe, ki so se v tamnih nočeh prederznim mornarjem pripetile. Položi veslo, vzame pipo iz žepa in vsede se na sprednji konec, de bi si enmalo opočil, ker stare roke se mu že obnemagale.
No, povzame na dalje, kako ti kaj dopade v beli Ljubljani? dolgo si se že veselila, zdaj se ti je vendar spolnila želja; pa kako nana
