Stran je bila lektorirana
likrat mu je šlo skozi serce, tolikrat bolj je zamotal nje vezi. Prijatel pristopi, mu hoče pomagati, ali on ga porine na stran, in zgrabi zopet vezi in težek izdihljej se mu dvigne iz pers. Ana ga milo pogleda osvoboditelja svojega, njene oči se vjamejo v tužno-svitlem ognju — in Ivanov pogum je proč. Goreče jo objame, goreče jo kušne in z besedami: Rešite jo vi vezi! jo vdere skozi vrata Pustograškega grada. —
Čolnar.
(Zl. Jenko.)
Valovi, le šumite,
Dekle moje budite!
Že ura dvanajst bije.
Saj vender mi je rekla!
Pa ura se je stekla,
I, ah, na bregu ni je!
Valovi sicer šumijo,
Dekleta ne zbudijo,
Zastonj mi mesec sije.
Valovi le šumite,
Le z mano vred tožite,
Ker, ah, na bregu ni je!
