Stran:Jenko Vaje 2.djvu/96

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


pa sva po tvoji termi in neumnosti spet pri starem." Vidiš, to so mi oče pripovedali, še na zadnje pristavijo oče. Meta pa reče: Kaj pa vi, oče, ga še niste nikoli vidili? Ali —

Spet se je slišalo ploskanje in mermranje, na zadnje pa postane ropot, kakor da bi se bila skala zrušila in z germenjem v sobo zavalila; viditi pa ni bilo nič. Potem je bilo spet vse mirno.

Oh, oče, mene je tako strah, reče Meta, in jez se tako bojim, da bi se kaka povodna pošast nama za kermo ne obesila! O, tega se nič ne boj, jo potolažijo oče, sva že dalječ v Ižici in tukaj sem jo le malokterikrat pribrodi. Je že morebiti kaka druga povodna žival, kakšen tič, ali kaj tacega.

Kje pa stanujejo ti povodni možje in kje jih je naj več.

Naj bolj se derže gor proti Verhniki, kjer je v Ljubljanici toliko globôcih tumfov, posebno v Germezu, to je ta hribec proti sv. Ani; tukaj, pravijo, da je njih prava domačija in stanuje njih cela rodovina. Imajo žene in otroke; gori v Krimu pa stanuje Krimski mož, od kterega pravijo, da je še vse večji. Vlada v celem Krimu, prikaže se dervarjem večidel, kadar prav germi in treska in marsikterega prekucne. Velikokrat se pa Krimski in povodni mož srečata in strašno se zbijeta; pravijo, da, če se pri vodi skrešeta, je taki ropot in tresk, kakor da bi bil sodni