dan in gorje takrat čolnarju, če je z dervmi napolnjenim čolnom blizo, ta jih gotovo več ne prodaja. Kakšen je izid tega boja, se ne vé; da Krimska živino povodno vender le prekosi.
Oče, pravi Meta, uni teden sim jez blizo brega krave vračala in sim tam zraven za germam vidila dva majhna, kosmata fantička, ki sta se s tako fletnim pipčkom tik Ižice igrala. Enmalo bliže stopim, pa stopim naprej in ob germ zadenem; trkrat pa me zaslišita in planeta kakor žabi v nebo in ni jih bilo več viditi.
Kaj, povodne fantičke si vidila?! res? pa mi še nisi čisto nič povedala; ko bi bil jez to vedil, te ne bi bil v Ljubljano vzel, to je nar bolj nevarno, posebno pa če se takim dekletom prikaže, kakor si ti. Pravijo, da za takimi povodni mož postopa. Le nikar več tako doli k vodi ne priženi!
Med takim pogovorom sta se že dalje po Ižici pomaknila in videl se je spet visoki farni stolp. Nebo se je spet jelo v oblake zavijati. Oče vstanejo, denejo pipo v žep in dobro za veslo primejo. No Meta! le hitro, še ene petkrat dobro pritisneva, potlej sva pa doma, če ne naju spet ploha vjame. Ko to izustijo, jim Meta obledela v naročje pade z besedami: Oh, oče, varujte me! varujte me! Preplašeni se ozrejo in vidijo moža ksomatega, velikega, kakor smereka, oči pa so se mu svetile, kot bakle. Bredel je k kraju, pa izruval debe
