Stran:Jenko Vaje 2.djvu/85

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


ko so ravno prav veselo krog iskrenega vinca sedeli, jim Matiče na nagloma reče: Vi ste pač malo vredni, cela četa vas je in še poglavarja nimate. Vsi Matičeta in sami sebe pogledajo. Zato, nasleduje, nasleduje dalje, bi jez menil, da bi bili mojiga prijatla Ivana poglavarja storili.

Matiče, kaj čenčaš, ga ustavi Ivan.

Nič ne čenčam, Ivan, ali toliko vam rečem, prijatli moji de - - -

Da, naš poglavar naj bo, zavpije eden, pred ko je Matiče izgovoril.

Naš poglavar! da naš poglavar! vpijejo vsi in Ivan — je bil.

Danes so se odpravili na Laško. Pet jih je imelo doma ostati. Trije med njimi niso bili ravno nar bolj pošteni ljudje, njim je zmerej bolj dopadlo s silo si prilastiti, kakor po navadnih tihotapških potih. Zatorej je posebno nanje obernil Ivan une besede v začetku poglavja.

Pervi dan so bili mirni, ali drugi dan jih je že jelo bosti, de tako brez vsega dela tukaj ležijo. Vedili so, de Ivana in tovarišev nar manj štiri dni domu ne bo.

Pojmo na rop, reče eden drugemu skrivno, unih še dolgo ne bo, in mi med tem brez skerbi opravimo naše svojih dela.

Ko bi le unihle dveh gumpcov ne bilo, reče eden, ta dva gotovo ne privolita.

Kaj ta dva nas tičeta, reče zopet pervi, menim de se še jih vender ne bojiš?

Pa nas znata unim zatožiti.

Saj jima ni treba vsega na nos obesiti!