Kam pa vender hočeta iti, reče tretji?
To je moja skerb, reče zopet pervi in pogleda, če spita una dva, ali ne. Jaz menim Pustograškemu grofu bi se smelo enkrat enmalo mošnjica polajšti.
Ne bilo bi preslabo, ali pa ni grad zlo zavarvan?
Skorej nič; ker že dolgo ni bilo od nobenega ropanja slišati, se ne zmenijo ljudje dosti več za zavarovanje. Hipoma grad napasti, enmalo zaropotati in zagroziti in mošnja je naša!
In še kaj poverh! pristavi drugi.
Tode premalo nas je, zaverne uni.
Dobro bi bilo res, reče pervi, ko bi nas bilo kaj več, pa brata, pogum zmore vse in, brate, če nas je menj, več si bo vsak prigrabil.
Tri sto medvedov! ti si tič, že velja!
Le tiho, miruje pervi, ta dva ne smeta ne čerkice vediti. Hvala Bogu, saj spita kot čoka.
Orožje v roko! — zdaj urno naprej, basali bomo puške, pod Pustimgradom.
S temi besedami so že skozi vrata, in urno kot veter, jo švignejo v dol.
Kakor tiho so pa delali, se je vender, ko so skozi vrata šumeli, eden unih dveh zbudil in ravno zadnje besede, ki jih je uni že pred vratmi rekel, ujel. Na noge skoči in pogleduje krog sebe, preiše vse kota in njih orožja nikjer ne ugleda. Se mi je zdelo, zamermra jezno in zruka pajdaša, da jim ena po butici roji. He Marko! Uni trije so nama jo skuhali, šli so pred eno minuto.
