Naj gredo vragu na roge, reče in se hoče zopet vleči.
Ne tako, zavpije uni, ropat so šli.
Kaj ropat, zakriči uni, ali jih nisi znal nazaj zapoditi?
Ravno ko so med vratmi bili, sem jih zaslišal in zdaj so že Bog ve kje!
Potepuhi, zagodernja Marko - ali veš, kam so jo zavili?
Za gotovo ne vem, pa menim, proti Pustemu gradu, ker to besedo sem zadnjo čul iz njih ust.
Ko bi bil le poglavar tu, gode uni in škriplje z zobmi!
Pretekle so kake tri ure, kar se zaslišijo stopinje, Marko in pajdaš skočita na noge, pa tihi, dobro znani pisk ju potolaži. Kmali stopi Ivan v sobo in ž njim njegovi pajdaši, ki enega iz svoje srede težko ranjenega prineso.
Kaj pa to, vpraša Marko, na ranjenega pokazavši.
Čez eno skalo je padel in se ranil. V gozdu ga nismo mogli pustiti, torej smo ga nazaj prinesli. Ali pot je bila zastonj in nar boljši čas je zamujen! Kje so pa drugi trije, vpraša Ivan?
Zlodi ve, kje, reče Markotov pajdaš; pred kacimi tremi urami so odšli, menim na rop, in kakor se mi zdi, na Pustigrad.
Na Pusti grad!! zavpije Ivan. Grom in strela! Vam je zadnja bila. Na noge, bratje! mi nismo roparji in nočemo roparjev v svoji
