tako je mislil, tako je zdihoval in želel in se sramoval in - v kratkem malo, tako se je pletlo, de so ga tihotapci v svojo versto dobili, se ve, de nar bolj po prizadevanji njih prijatla Matička.
Ivan pa je bil kmalo nar ročnisi vših tihotapcov, ker v kratkem se mu je tihotapsko življenje tako v serce vrinilo, de ni imel nikdar miru in veselja, kadar je mogel doma ležati. Le po nevarnostih je hrepenel in če jih je našel, ni bilo takih, ki bi jih premagal ne bil. Kmalu so ga tudi mejniški stražniki spoznali, to se pravi, spoznali njegovo moč in njegov pogum, ker bežal bi ne bil, rajši bi bil na mesti obležal. Življenja ni celo nič varoval, ker ga ni ne mervico obrajtal. Ceno bi bilo le imelo, ko bi je bila Ana sladila.
Med tihotapci, ali saj med temi tihotapci ni bila poprej navada, poglavarja imeti. Vsi skupej so za enega bili; če eden ni bil pri tem ali unem sklepu zadovoljen, so ga pustili s svojim lastnim zadovoljnega biti, sami pa po svojem sklepu storili, s terdnim zaupanjem, de, če ne danes s tem, bo pa enkrat drugikrat z unim sklepom zadovoljen. Uni se pa tudi dalje zmenil ni, temuč je, če mu postavim, ni dopadlo, sim ali tje iti, doma pri peči ležal in boljših časov čakal.
Zdaj so pa vsi naenkrat začeli Ivana na neko vižo častiti, kakor prec nobenega iz svoje srede. Vselej so njega nar bolj za svet prašali, vselej njegovo mnenje poterdili. In enkrat,
