sovskim gospem je posebno na tem težeče, da njih otročiči veliko jezikov žlobodrajo, in tako se to lahko zgodi, kar je v »Meyers Volksbibliothek« v zadevi tega zmešanega blebetanja omenjeno. Tretji narod so še Angleži, kteri so večidel pri umetnijah razstavljeni, kakor pri mašinah, fabrikah, arzenalih i. t. d. Omeniti so še Lahi, ki so v Odesi in njeni okolici še od časov Benečanov in Genuezov brez drugih nasledkov v drugi Rusiji. Ti napredki inostranstva so terpeli do leta 1824. Pri nastopu Nikolaja pa se je začela reakcija, ktera je mogla neobhodno priti, in vlada si prizadeva povsod ptujce spodriniti in po vsih vradnijah samo domače nastaviti. Ustanovlja tudi zmiram bolj in bolj ljudske šole v rusovskem duhu in da tudi vsako leto nar izverstneji mladenče v ptuje vseučilišča, kakor Pariz, Oksford i. t. d. da bi tudi profesorji v vseučiliščih sami domači bili.
Omeniti je še, kakšni so bili nasledki Petrovih vpeljav in poprav zastran slovstva. Se vé, vsih duh je bil mahoma zbujen, na enkrat so vsi omikani brati in pisati jeli, vsak si je prizadeval svoje dela tolikanj, kolikor je bilo mogoče, s francoskimi in holandijanskimi izgledi poenačiti. Kdor je bil v tem bolj srečen, tisti je več veljal, od rusovskega, ali celo slovanskega duha ni govoriti. Jezik, kterega so rabili, je bil strašen, poln galizmov,
