Stran:Jenko Vaje 2.djvu/41

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


lej se dvigne iz tužnih pers. S trepečo roko si potegne po vročim čelu in si obriše kaplje mertvaškega pota. Oberne svoje oči v globoke valove, jih s kratkim pogledom premeri in že vzdigne nogo za vselej se v vodo zagnati, kar začuje poldenji glas grajskega zvona in misel na Ano mu prešine skeleče serce. Stopi nazaj i z zobmi škripaje se vdari s pestjo po glavi. Žalost i jeza sta razgrajale v njegovih persih i skorej bi jima bil obup sledil. Truden pade na prod, i naglo prehlajenje na merzlim kamnji i pri hladni okolici Save ga omami, da za dolgo časa zavestje zgubi. — — —

Ko se zopet zdrami i se tukaj na samotnim kraji, komej dve pedi od derečih valov vidi, se prestraši i se naglo vzdigne, pa se ves oslaboten ravno tako usede. Zdaj še le jame premišljevati dogodbe današnjega dneva. Le sanje se mu zde, i ko bi ga to, da se na produ Save znajde, resnice prepričalo ne bilo, bi nikdar sam sebi verjel ne bil.

O saj je lé vse res, jame potem sam sebi govoriti i nasloni tužno glavo na merzlo roko, res je, kar mi kakor sanje po glavi blodi. O kaj sim mislil, de sim starega gospoda, sivega moža — — — pa kaj, zaverne samega sebe, kakor bi se bil še le iz sanj prebudil, kaj ni zaslužil tega, ali me ni kakor pesa izgnati hotel, ali me ni imenoval nesramnega berača, ki mu po življenju streže!? O de ni meč, ki se je proti meni zasukal, oserčja tvojega prebodel, i nar teršega očeta v vragove kremplje poslal! Ti peklenska pošast si vzrok moje nesreče i nesreče svojega lastnega otroka, ki ji serce žalosti pokalo bo.