Stran:Jenko Vaje 2.djvu/42

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Pri teh besedah, ki jih v nar veči jezi izpusti, mahne z rokama i nogama, kot razplašen konj, divje krog sebe, de pesek i kamnje od njega odskakuje i z votlim glasom v vodo pada.

Pa vender, vender - začne mirniši, ko ga jeza malo mine, nar terši? - saj je bil vender enkrat moj dobrotnik, in namesto jeze zopet tuga divje serce posede, saj sim vender le po njim, kar sim, i jaz sim z njegovimi sivimi lasmi tako gerdo ravnal? i debela solza se mu prisveti v milim očesu, i roko na serce položivši zdaj v megleno nebo, zdaj v šumečo Savo pogled oberne. - O serce žalostno, reče potem s slabim glasom, tako naglo biješ v mojih persih, pa kaj mi pomaga, ki brez upa biješ. - V merzlih valovih bi te zakopal, pa njemu bi bilo to le veči veselje. Njega pa radovati, govori z močnejim glasom, i stegne pest v zrak, njega, ki je vzrok moje nesreče, to peklenato pošast! zakaj je koval vezi, ki so sklenile najini serci. - O koval jih je i podpiral, me podpiral, moral me je, jih krog serca oviti, i zdaj, zdaj jih brezdušno razterne, i se v pest smeja, ko vidi nesrečo svoje hčere, obup svojega rejenca, Ha! Ha! le smejaj se, le raduj se, saj si me spravil spred oči - tode ne za vselej - ne za vselej - - ne boš se potopilo serce ne, - govori počasi s puhlim glasom, le bij ljubo serce - pa mirniši bij, de te ne čuje sovrag. - - Huj ti merzli vetrič, kaj tako briješ, - nesi s svojimi perutami vdarke mojega serca - pa veš, ne staremu čuku, ampak - le tiho, tiho, ampak Anki, moji Anki. - - Ali jo vidiš pred gradom - glej, kak milo se joka, huj-j-j, vetrič, pojdi, pojdi, poprašaj, kaj se solzi - Ah ali še joka po meni?