Stran:Jenko Vaje 2.djvu/43

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


huj vetrič, ti merzlo briješ, — ali me ne ljubiš — a, da, saj me ljubi, o vetrič kaj je rekla — pst kaj je rekla Anka? Huj! vetrič merzli vetrič — huj kak mi hladiš mojo posteljo — huj-j-j-

In zaperle so se mu oči. Jeza, žalost, obup, vročina, prehlajenje, i zopet jeza i žalost i mraz, vse je tudi strašen vpliv na njegove čutnice včinilo, da se je revežu um mesti jel, da je zopet omamljen na kamnji obležal.

Bil je ta kraj vštric Mošnjiške vasi, in tu je bila, ker mostu ni bilo, prepeljava čez Savo. Bil je čoln o bregu privezan zdaj na tej strani, kjer je Ivan obležal. Ležal je v medlevci dolgo časa, ker mračilo se je že, ko čuti, da ga nekdo rahlo pocuka. Počasi oči odpre, tiho izusti: Kaj hočeš? i jih zopet zapre.

He, Ivan, sliši dalje govoriti, he kaj te je pa napadlo? Menim vendar, da taka postelja ni prerahla in spi še na trati bolje, kakor pa na pesku. Zbudi se, lej, noč se že dela, i zdaj se vendar kopal ne boš — torej vstani, se prepeljeva v Mošnje, dansi bomo ženitev Dajeve Ane obhajali, jaz sim povabljen, kakor povsod, i če —

Kaj, Ane si rekel, reče Ivan hitro i se kvišku pomakne, kje je, kje je Ana, kje?

No, no, reče uni, Batičev Jernej jo je vzel in danes bo —

Kaj? Kako? kriči Ivan, kdo je ta Jernej, kdo? I no Batičev Jernej, iz Mošenj Batičev Jernej! ej de tako hitro svoje prijatle pozabiš — naj lepši korenjak je cele vasi, i vsaka — —

I temu je grof dal svojo hčerko, zakriči Ivan, in meni — —