in med današnjim večerom! O sramota čez sramoto! Predpust je in mošnjica me v blatu ležati pusti. O joj! prejoj!
Mošnj: Jaz nisem kriva. Ta je strupena kača v hišo priplazila se, da je jelo goreti, da si na kant prišel?
Učenec: Kaj sim mar jaz?
Mošnj: Ti ti, ki mi še slanega kropa toliko časa nisi piti dal. Kdo bi bil v stanu, toliko potov brez vse jedi opraviti. Ni bilo poprej miru, da je petelin jel peti. Kako je pa moglo drugač biti, kakor da je revni tvoj konjiček rebra kazati jel.
Učenec: Prav ti je, klepetulja. Zakaj si me toliko časa nadlegovala in težila, dasim te na veter nesel.
Mošnj: Dobro z vodo napojeni gobi veter ne škodi tako kmalo! Ko bi me bil ti tudi ako že nisi doma za pečjo sedeti hotel, obilno z vse premikavne čutnico - s cesarskim papirjem napojil in natlačil, bi mi tudi veter ne bil toliko škodil.
Učenec: Zdaj se pa moram podati. O še ta sramota!-- Te kaj zebe ljuba moja?
Mošnj: Kaj bi me ne! Ko bi se že lansko leto ne bila časih mraza vadila, bi mi ne bilo obstati.
Učenec: Tako! meni ni nič mar, če ti veter rebra brusi.
