Stran:Jenko Vaje 2.djvu/15

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Mošnj: Meni je bilo pa mar zate da sim te pri kozarcu zlatega vinca grela. Nehvaležnež!

Učenec: Potolaži se, saj ti ne morem pomagati. Jaz bom sicer zdaj na sprehod šel s klavernim in pobitim sercom, tebe pa bom doma pustil, ker mi ne moreš več podpornica biti v nadlogah. Da klaverno bo serce moje zato, ker te več rabiti ne morem, pa nikar ne misli da mi je zdaj kaj mar zate. Tukaj leži! /Jo pod posteljo verže.

Mošnj: (Pod posteljo): O nehvaležni trinog, zmiram sim ti bila zvesta tovaršica, prijatlica, ljubica, ženica, - z eno besedo - vse; zdaj pa, ko nisem več za rabo, tako z mano delaš!

Učenec: Mož tudi staro, ki se žena imenuje doma pusti in si na sprehodu druge poišče.

Mošnj: Hvaležni sin svoje stare matere nikoli ne pozabi. V poznih letih se še spomni dobrot neskončnih, ki jih je iz maternih milostljivih rok prejel.

Učenec: Pa se te sramujem.

Mošnj: Hvaležni sin se ne sramuje svojega starega kraljevega očeta nikoli.

Učenec: Kaj pa čem storiti s tabo?

Mošnj: Le usmili se me in sabo me vzemi, se naju bo že kak součenec usmilil in naji pokrepčal, saj so