Stran:Jenko Vaje 2.djvu/111

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


štirimi letmi govorica, še zdaj ni postala resnica. Nihče si tega razjasniti ni vedel, le bistri opazovalec bi bil spoznal, de se že zdavnej le z navade obiskujeta, in de ne marata ravno preveč eden za drugega. Andrej je bil vsak večer tam, ker so iskreno vince imeli in ker so se tudi njegovi pajdaši najraje tam zbirali.

Kar na enkrat zaženejo glas, de bo Meta njegova. Povsod, kamur je šla, so jo nevesto imenovali in eni ji k tako bogati ženitvi srečo vošili, eni ji pa odsvetovali in ji pravili, kaj je imel že s Polonco in kaj tacega več. Meta je pa le resno terdila, de še ne pozna moža, ki ima njen ženin postati.

To je bilo pa tako: Andrej je vselej pred teržnim dnevom k očetu Matevžu po opravkih prišel, de sta se pomenila, kakšin kup je kaj zdaj, kdaj bota drugo jutro odrinila i. t. d. sicer pa se ni dosti pomudil, ker se mu Meta še ni dosti razcvetena zdela, in je njegove oči le malo nase vlekla. Le z Matijatom, njenim bratom, sta se dokler je bil doma, včasih enmalo ponorčevala in jo potem večkrat skupej k Studencu zavila. Zdaj pa ene pol leta sim je večkrat le samo Meto naletel z njo se pomenkoval, in v kratkem je opazil, de je kaj zala deva postala in