Stran je bila lektorirana
Pa dan nesreče že se bliža
Trenutek čeren prihiti
I k tlam i v prah ga spet poniža,
Nebeški žar skor zaduši.
Prah bivši, kaj da je spregleda,
I žar goreč mu serce žge,
Oko mu še nakviško gleda,
Ne moč, obup iz njega zré.
I kakor reka v sili ljuti
Razbiti skuša terdni jez,
Tako zajezo človek čuti,
Pa pot zaperta mu je čez.
I glas nesreče se razlega
I moči tok solza oči,
Da mili glas do neba sega
Do vrat nebeških se glasi.
Rešenje milost misli večna,
V človeku vžge se upa žar;
Nehala doba bo nesrečna,
Ko steče vekov kolobar!
I milo zablišeča nada
Nov vez storiti mu veli,
Aldove na altar poklada,
Preliva nježnih jagnet kri:
Zastonj zdihuje hrepeneče
I kliče serce njega mir!
Da let nesreče polno steče
Se več, kot sto desetkrat štir.
