Pojdi na vsebino

Stran:Jenko Vaje 2.djvu/77

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Pa čas odločen se je stekel,
Napočil dneva svitli žar,
Nesreče se oblak razlekel,
I srečna je nesrečna stvar;
Sam duh nebeški jo je zbudil,
K'ozerl se je na svet proklét,
Da jez poprejšni se je zgrudil,
I človek bil je človek spet.

Zemlja se okoli osi verti.

Spisal V. Bril.
/Konec/.

Ne samo zemljino telo in žnjim mesta, ljudje i. t. d. verte se okoli osi, ampak tudi zračje, ki zemljo, kot votla oblina obdaja. Zato se zgodi, da mi tega premikanja ne čutimo, sicer bi vihar bil, da bi ljudje in hiše podiral in kmali vso rast na zemlji pokončal. Zavolj tega mora tudi vsaki kamen, katerega navpik kvišku veržemo, na ravno tistem mestu pasti, pa ne zato, ker zemlja stoji, ampak ker za ravno toliko v primeru kakor zemlja, se je tudi zračje overtelo.

Pojdimo zdaj na en stolp in stopimo na line, ki proti izhodu gledajo. Izpustimo ravno pri zidu kamenček iz roke; ko do tal prileti, ne bo več pri zidu, ampak za nekaj linij in in celo palcev od stolpa pa proti izhodu, posebno če je stolp zelo visok, kakor postavimo stolp sv. Štefana na Dunaji, stolp v Štrasborgu i dr. Kaj pa je vzrok tega? Kamenček je pri padcu obderžal tisto hitrost v vertenju okoli zemlje, ki jo je imel pri linah, ravno