Stran:Jenko Vaje 2.djvu/75

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stran je bila lektorirana

Neznan občut ga više dviga,
Vir svoje bitnosti spozna,
I ve, da kar mu v žilah šviga
V višavi svoj iztok ima,
Spozna namembe glas visoke,
Spozna, kdo oče mu je bil,
Izmišlja misli si globoke
Kih je v studencu večnim pil.

I kot studenec, ki iz oblaka
se je napil dežja moči,
Veselo čez skalovje skaka
I v morje svojo moč vali,
Da spet dobi, kar je oddalo,
I kar dobi, da spet odda,
I spleta tak verigo zalo
Narave vedno znovega:

Tako se človek spenja više,
I kar pod solncom ne dobi
S hrepenenjem na višavi iše,
I v miru večnim zadobi.
I sreče skoraj nezaveden
To vender dan da dan pije,
I blagodarov miglej sleden
Število nanj nebrojno spe.

Da srečnemu tako sijalo
Bilo bi solnce vekomaj!
Pa dni je danih tacih malo,
Nestalno ruši čas naprej;