Stran:Jenko Vaje 2.djvu/124

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


druziga gosta, ki je zopet bokal veljeval, ji iz zadrege pomaga.

Ko nazaj pride, je bilo mesto ptujca prazno, pa njegov pogled ji je sledil celi večer, premišljevala in uganjevala je, kdo je vender ta ptujec, kaj tako duhta, in kaj tako vse izprašuje?

Drugi večer je zopet ptuji gost po navadi na svojim mestu sedel, in bil je nekoliko dobre volje, da ne kmalo tako. Pomigne Polonci, ki se ga je danes, kar je bilo mogoče ogibali, nasmehlja se ji in reče: Ne bodite tako ljuta, pozabite vso žalost. Kaj ne, sim vas včeraj razžalil? Odpustite, nisim mogel drugače, ne poprašujte več po teh rečeh, „ura pride, vse se zve”, zdaj mi pa povejte, ali se res Meta moži?

Da, odgovori Polona, zopet potolažena, vidite tegale tùle, Štembalovega Andreja, bo vzela, čez kake tri tedne bo pa poroka. Neznani pa pogleda zaznamovanega ženina, ki je ravno pri nasprotni mizi svoji tovaršii nekaj pred ko ne prav važnega prorokoval. Nocoj se ravno pripravljajo ji pod okno pet iti, povzame merzlotno Polona.

Ko neznani to zasliši, vstane in stopi tje k četi mladenčev. Ali me vzamete v svojo drušinjo? jih resno nagovori. Vsi obmolknejo, pogledujejo se radovedno, nazadnje le Andrej besedo povzame: Zakaj ne? Komaj smo se že mi sami o ti čeri pomenkovali, pa zmirej - Ni šlo več naprej, zamerznila mu je beseda na jeziku.

Kaj ne, reče neznani, zmirej ste mislili, ker tako malo pijem, ali bi vam plačal „odločeni kerst”, pa to naj vas ne skerbi, kolikor ga morete spiti, le gori z njim! Nocoj ni treba, odverne Andrej, se