Stran:Jenko Vaje 2.djvu/125

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


bomo pa drugikrat prav dobro imeli, zdaj gremo nekaj drugam, ako ti je ljubo, spremi nas. Alo, reče k tovaršem se obernivši, pojdimo; in vsi se ulijejo skozi vrata v družbi z novim pajdašem.

Ko pod Metno okno pridejo, povprašajo Janeza, tako so namreč novega tovarša zvali, če zna tudi on peti. Bom poskusil, le začnimo, jim naglo odverne.

Res začnejo, ali grozno se je razločil mili glas našega gosta, slišalo se je, kakor da bi gerčavi glasovi druzih le kazili in to previdši počasi vsi obmolknejo in pustijo ga samega peti. Ko je nehal, ga začnejo enoglasno hvaliti in rečejo mu, da bo mogel odsihmal zmirej naprej peti. Pa kako se zavzamejo, ker ga ni bilo več v njih sredi, naenkrat ga je zmanjkalo, in Andrej ga zagleda dalječ na česti, ko je proti bregu koračil. Pokaže ga jim in tiho brez ukanja odidejo na svoje domovja.

Meto in Andreja so pervikrat klicali, bili so le trije tedni pred določeno poroko, vsaki večer sta se zbrala od in pomenkovala od prihodnih zlatih časov.

Necega večera en teden pred poroko je stala zopet nevesta na pragu, željno je pričakovala Andreja, pa ga le ni bilo včakati. Že je mislila se verniti, kar se po vertu doli koraci možkega zaslišijo, postoji še malo, in pred njo je stal ne Andrej, ampak neznani. Meto groza spreide, slišala je že pred od njega, ker ji ga je že Andrej dobro popisal; hotla je ročno v hišo skočiti, pa ni bilo več časa, stal je pred njo lep, da še ne kmalo tako.

Meta, dober večer, davnej sim te že mislil obiskati, pa nikoli mi ni bilo mogoče; oh Meta ali bi