Stran:Jenko Vaje 2.djvu/119

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Kmalo za njim prihiti Ana tiho na vert in mu pade na persi. Oh Ivan! izdihne jokaje, zdaj si se sam prepričal, kako da je!

Dolgo ji gleda Ivan v objokani, obledeni obraz, dolgo ne najde besede.

Mi ne veš nobene pomoči, vpraša dalje Ana?

Pomoč, zaverne Ivan klaverno, je tukaj težka, k véčim vem za to, da se poroki ustaviš, in jo tako dolgo odlašaš, kar ti je mogoče. Večkrat čas sam to stori, kar bi mi sami storiti ne bili mogli.

Kaj pa vender misliš, vpraša Ana, da bo, če bi ta čas pretekel; oče bodo le silili in kaj hočem jaz storiti?

Kar jaz mislim, ti še ne morem povedati, pa če tega ptujega petelina pri očetu ne spodrinem, in če ga na nobeno vižo iz grada ne spravim, potlej ––

Ha! ha! ha! se zasliši strašno krohotanje izza germa, kjer sta Ivan in Ana stala, bomo vidili, ljubi gospodek, kdo bo poprej iz grada, bomo vidili, ha! ha! ha!

S temi besedami stopi izza germa visoka postava, in gre smejaje se in zaničevaje na ljubo se iziraje, skozi vertne vrata. –

Nebeška mati! zakriči Ana, Alfonz je, vse je slišal. Ivan beži, lepo te prosim, Ivan beži.

Bežati? reče počasi Ivan — da zdaj storim stopinjo, katero meni in tebi ali srečo ali pa nesrečo prinese. Tukaj vzemi list, pa ga ne odpri pred, da jaz iz grada pridem, in stori, kar ti list pove. In zdaj, ljuba, bodi zdrava, ne žaluj! v kratkim bo drugače.

Tako rekši jo goreče objame, se hitro izterga iz njenih rok in hiti za Alfonzom, med tem ko Ana trud